Božična baklada za »zadnje in pozabljene«

»Zadnjim in pozabljenim« je bila namenjena božična baklada, ki jo je v četrtek zvečer v Trstu priredila koordinacija društev in organizacij, ki sprejemajo prosilce za azil. Med pobudniki sta bila duhovnik Paolo Iannacone, predsednik sprejemnega centra Balducci v kraju Zugliano na Videmskem, in Gianfranco Schiavone, predsednik Italijanskega solidarnostnega konzorcija ICS. Približno 300 ljudi se je v tišini z lučkami v rokah sprehodilo od Trga Santos ob vhodu v Staro pristanišče do Trga Oberdan in po Ulici Ghega nazaj do Trga sveta, kot aktivisti imenujejo zelenico pred tržaško železniško postajo. Tam so med begunce, ki jim pomagajo humanitarci, razdelili praznično pojedino.

Na vsaki od postojank je bilo slišati besede o luči, ki bi morala goreti v vsakem človeku, da bi lahko videl obraz sočloveka v stiski. »Ko se obrnemo stran, ko prevlada brezbrižnost, zavlada popolna tema,« je posvaril duhovnik Paolo Iannacone, »stemni se, ko verjamemo, da oboroževanje prinaša mir. Ko solidarnost s palestinskim ljudstvom obravnavajo kot terorizem. Ko se na božični večer pred obalo Libije potopi čoln s 117 migranti na krovu in jih utone 116.« Ljudi, ki so v četrtek kljub ostremu mrazu stopili na ulice, je po besedah duhovnika vodila ogorčenost: nezmožnost, da bi se obrnili stran od trpečih in želja po solidarnosti s sočlovekom v stiski.

»Najprej ljudje«. Tako se je glasilo geslo, ki ga je na Trgu Oberdan v rokah držal dijak, član tržaške dijaške zveze. »Slecite bunde in za minuto sedite ali lezite na tla,« se je oglasilo iz zvočnikov. Ljudje so v tišini ubogali, z lučkami v rokah so sedli na mrzel asfalt, da je ledena burja prepihala njihova telesa. Za minuto so vsaj približno občutili to, kar čutijo ljudje brez strehe nad glavo, revni, vsi, ki v nečloveških razmerah živijo v opuščenih skladiščih Starega pristanišča in božiča niso mogli praznovati v toplem objemu najdražjih.