Boys club

Nekatere stvari se očitno nikoli ne spremenijo. Slovenski javni prostor po volitvah deluje podobno kot prej: isti obrazi politikov, isti komentatorji in pogledi. Ravno takrat, ko najbolj potrebujemo n resnično spremembo, nam mediji ponujajo še več istega. Inercija je trdovratna. A vendar smo tako blizu spremembi, če bi jo bili le zmožni izvesti.

Če iščemo vzore, kako premagati to vztrajanje v starem, se lahko ozremo na lastno zgodovino. Pred dobrim stoletjem je Jože Plečnik iz majhne province soustvarjal prestolnico. Njegova dediščina ni zgolj materialna, temveč predvsem duhovna.

Plečnik je z neverjetno lahkoto povezoval različne svetove in gradil za vse: za sokole in orle, za leve in desne, za cerkev in civilno družbo. V dunajskem obdobju je načrtoval vile za premožne, a ni mu bilo pod častjo oblikovati ulične svetilke ali kioska, ki še danes deluje kot generator kulturnega dogajanja. Razmišljal je drzno, včasih celo čez meje tedanje izvedljivosti, a vedno tehtno in globoko premišljeno. Morda prav v tej dediščini lahko najdemo navdih tudi za oblikovanje negrajenega javnega prostora – politike same.

Pred volitvami smo veliko poslušali o t. i. tretjem bloku, ki naj bi v slovenski polarizirani prostor prinesel spremembo. A namesto da bi reševala stvarne probleme, je ta ideja pogosto popustila javnemu pritisku za izrekanje sovraštva.

Sodelovanje v demokraciji ni marketinška floskula – je njena bistvena lastnost. Ko pa temelji na izključevanju in vnaprejšnjih izjavah »s kom ne bomo sodelovali« ali »vsi so isti«, postane prazno. Tak pristop, ki so ga mediji usklajeno spodbujali, normalizira sovraštvo in onemogoča oblikovanje vsebinske, demokratične politike, v kateri bi bilo sodelovanje med različnimi nekaj samoumevnega.

Politika že ima rešitve, ki so na teh volitvah dobile večinsko podporo: korak k bolj smiselni davčni politiki z racionalno javno porabo, delujoče javno zdravstvo namesto ideoloških bojev ter odločen boj proti korupciji, ki je ne sme tolerirati nihče. Potrebujemo odprt in pluralen javni prostor, ki ščuvanje poimenuje z njegovim pravim imenom – »buliji«, ne »elita«.

Najpomembnejše pa je: demokracija temelji na spremembi oblasti. Vsaka oblast kvari, absolutna oblast kvari absolutno, kot je pred več kot stoletjem opozoril liberalec Lord Acton. Ljudje, ki si želijo le normalno živeti, delati in vzgajati otroke, si zaslužijo vlado, ki jim to omogoča, ne pa nenehne polarizacije in paradržavnih mehanizmov, ki eno stran obravnavajo kot rakavo tvorbo. Rezultat volitev je v tem smislu pozitiven: onemogoča absolutno oblast in odpira vrata sodelovanju.

Po volitvah imamo pragmatično možnost, da končno normaliziramo menjavanje oblasti brez ulične histerije in brez tega, da skuša ena stran sistematično uničiti drugo.

Ideja o »nečem novem« v slovenski politiki ima potencial. Škoda, da se je v veliki meri iztrošila v anti-anti demagogiji, namesto da bi zaživela v Plečnikovem duhu – duhu, ki zna brez ideološke slepote povezovati različne svetove v kakovosten javni prostor. Takšna koalicija bi lahko pomenila simboličen most med dvema poloma. Seveda bi to, v skupno dobro, zahtevalo veliko popuščanja egov. Morda pa ravno to danes najbolj potrebujemo.

A če hočemo res graditi mostove, moramo biti iskreni tudi do tega, kdo v tem javnem prostoru sploh lahko sodeluje in pod kakšnimi pogoji. Spomnimo se koncepta, ki se ni uresničil: prejšnja vlada je nastopila z vidno žensko ekipo in ambicioznim izrazom »feministična zunanja politika«. Marsikdo je dvignil obrv – kaj naj bi to sploh pomenilo?

Lahko bi pomenilo nekaj zelo plečnikovskega: manjšo toleranco do nepoštenja, korupcije in tekmovanja egov. Več skrbi, sodelovanja, povezanosti in poslušanja. Manj hitrih sodb in ščuvanja. Več prodorne mehke moči, ki ne potrebuje kričanja, da bi bila slišana.