.png)
12 hours ago
20
ARTICLE AD
V tokratni kolumni dr. Boštjan M. Turk razkriva temeljno resnico o narodnoosvobodilnem boju (NOB) – da je bil ta prepleten z revolucijo, katere največje žrtve so bili Slovenci sami. Po njegovih besedah je za približno 3.000 padlih Nemcev in 1.000 Italijanov življenje izgubilo okoli 100.000 Slovencev, kar razgalja tragično razmerje in politično instrumentalizacijo mita o NOB, ki se v javnosti ohranja vse do danes.
Temeljna resnica o enobeju je naslednja: na slovenskih tleh je padlo približno 3.000 nemških in 1.000 italijanskih vojakov ter ducat madžarskih orožnikov. Za to je moralo umreti okoli 100.000 Slovencev – če štejemo vse žrtve, ki jih je povzročil odpor, utemeljen na revoluciji. Število je dokaz popolnoma pretirane cene, ki jo je plačalo slovensko prebivalstvo. Te žrtve so bile predvsem posledica odločitev in ukazov poveljniškega, komunističnega kadra, ki je partizanski odpor podredil revolucionarnim ciljem.
O samem enobeju imamo podobno mnenje kot eden največjih slovenskih ekonomistov, svetovno priznani profesor Aleksander Bajt. Ta je za intervju v Mladini (1999) dejal: “Jugoslavija bi bila osvobojena ne glede na narodnoosvobodilno borbo. Neto rezultat NOB je bilo 1.700.000 žrtev. Vsako izgubljeno življenje je bilo odveč. Ne vidim razloga, zakaj bi se morali Jugoslovani boriti na nož z Nemci, ko je bilo popolnoma jasno, da je vprašanje osvoboditve odvisno samo od rezultata spopada med dvema glavnima blokoma.“
A kljub temu: volja po odporu je v človeku med najmočnejšimi. Partizani sami so bili sicer večinoma verni in iskreni ljudje, ki so v narodnoosvobodilni boj vstopili z resnično željo po odporu proti okupatorju. Za to iskrenost so plačali strašno ceno.
Dva fanta v svojih dvajsetih, tridesetih letih – to je bila povprečna starost partizanske vojske – sta odšla v “hosto”: eden se je vrnil, drugi je za vedno ostal v gozdu. Takšno razmerje izgub je bilo v drugi svetovni vojni primerljivo le z bitko pri Stalingradu. Ta pretresljiv podatek je avtorju posredoval eden največjih poznavalcev narodnoosvobodilnega boja Jože Dežman.
A od leta 1990, pravzaprav pa že od 27. aprila 1941 naprej se slovenska oblast – z redkimi izjemami – opira na mitologijo narodnoosvobodilnega boja (NOB). Ta je v veliki meri radikalno preurejena za potrebe ohranjanja oblasti vladajočega sloja, t. i. “gospodov-tovarišev”. Recept je preprost, a učinkovit: laž kdaj odlično služi: v tem primeru deluje, ker ljudje vanjo verjamejo. V njihovo opravičilo velja dodati, da je to verovanje razumljivo – mediji, šolstvo in kulturne institucije to mitologijo dosledno reproducirajo in utrjujejo že desetletja.
Resnična sprememba v Sloveniji
A resnična sprememba v Sloveniji – tista, ki bi pomenila prelom z ideološko zamegljenim razumevanjem NOB-mitov – ne bo mogoča, dokler ne bo razgrajen temelj, na katerem oblastniki gradijo svojo legitimnost. Opozorimo še enkrat, da je ta temelj zlagan. Pričujoči prispevek je zato namenjen razstavitvi in demontaži ene največjih zgodovinskih potvorb slovenskega 20. stoletja – mita o “svetosti” (nekaterih elementov) revolucije 1941-1945.
Gre za poskus znanstveno utemeljenega soočenja z dejstvi, preverjenimi s pomočjo vzporednih, neodvisnih virov, tudi po osebnih pričevanjih zanesljivih ljudi, med njimi nekdanjega predsednika ustavnega sodišča Lovra Šturma. Ta mi je pred desetletjem o tem obširno pripovedoval. Namen prispevka je dodati kamenček k širšemu mozaiku resnice, ki edina omogoča moralno in politično prenovo slovenskega prostora.
Dokazali smo, na osnovi arhivskega gradiva, da je komunistično vodstvo NOB sodelovalo z Nemci. (vir) A so sodelovali so tudi z Italijani. Ta kolaboracija je bila še posebno sprevržena, ker je pomenila neposredno implementiranje prvobitne zahteve revolucije, to je odstranjevanje razrednih sovražnikov oz. vseh, ki bi partiji po vojni onemogočali absolutno oblast. Kot sledi iz nadaljevanja, je vodstvo partizanskega gibanja sovražniku prikrito naznanjalo nezaželene osebe ali celo skupine, ki so jih potem Italijani bodisi pošiljali v uničevalna taborišča bodisi streljali kot talce.
Čas italijanske okupacije
V času italijanske okupacije se je del komunističnega vodstva tako poleti 1942 spustil v sodelovanje z Italijani, kar je pomenilo zavestno politično kupčkanje z okupatorjem. Ne gre za kakšno pomoč ali podporo v boju, temveč za dogovarjanje, ki je omogočilo določene ugodnosti za komuniste in njihove privržence.
V tej zvezi lahko preberemo: “Na tak način je komunistično vodstvo začelo sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapetan, kasneje general karabinjerjev Angelo D’Amato. Ta je bil prijatelj Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Temu gre tudi zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izvzeti vsi privrženci Komunistične partije.” (Peter Urbanc, Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije, str. 134–135). Dodajmo, da je o izvzemanju komunistov iz nabora talcev odkrito pisal tudi Boris Kidrič.
Dogovarjanje komunističnega vodstva z italijanskimi oblastmi leta 1942 je bilo dejansko zavezništvo z okupatorjem, ki je šlo daleč prek “taktike” ali “pragmatičnih rešitev”. Posledice so bile usodne: italijanske službe so prestregle mobilizacijske pozive, ki jih je OF namerno tako odkrito pošiljala nekdanjim oficirjem in podoficirjem kraljeve vojske. Ker so Italijani nadzirali pošto, so hitro sestavili sezname naslovnikov, jih aretirali in približno 600 oseb odpeljali v taborišča.
Vir v tej zvezi pove naslednje… več na Požareport.
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
Morda vas zanima tudi
English (US)