Boštjan M. Turk: “Preseneča me, da prav dediči komunistične politične policije danes z istim izrazom strašijo javnost”

Po prvem mesecu delovanja nove vlade Janeza Janše smo se pogovarjali s profesorjem dr. Boštjanom M. Turkom, uglednim intelektualcem, publicistom in političnim komentatorjem. V intervjuju za Demokracijo dr. Turk ostro in jasno ovrednoti vladne prioritete, kritizira delovanje tranzicijske levice ter napoveduje ključne izzive pri sanaciji škode in izvedbi strukturnih reform.

Za nami je prvi mesec delovanja vlade Janeza Janše. Katere odločitve po vašem mnenju najbolje ponazarjajo njene prioritete?

Prvi mesec vlade Janeza Janše je predvsem vračanje k normalnosti po štirih letih levičarskega eksperimenta. Najpomembnejše odločitve so interventni zakon za razvoj Slovenije, hitro umikanje ideoloških simbolov (umik palestinske zastave z vladne palače) in napoved temeljitega pregleda javnih financ pod Golobovo vlado. Te poteze niso naključne. Odražajo jasno prioriteto: končati dobo, v kateri je levica svojevoljno postavila ideološke agende (spolna vprašanja, odprte meje, zelena religija) nad realne potrebe ljudi – delavcev, družin, podjetnikov. Vlada kaže, da razume globoko krizo levice, ki sem jo v svojem pisanju večkrat analiziral: odrekla se je delavskemu volilnemu telesu, sprejela je progresivni model uveljavljanja pravic manjšine nad večino in zdaj doživlja frustracijo, ker njen »razvojni« model propada. Če k temu dodam še, da je slovenska levica v celoti postala to, kar sem v svoji knjigi Jetniki svobode po Milovanu Đilasu analiziral kot novi razred partijske buržoazije, je podoba popolna. Nevladniki in sindikalisti, ki jih zanima samo materialni svet, katerega najbolj neposredni odraz je denar, bodo ljudi pač težko prepričali, da jim je poglavitna skrb mali človek. Nenačelnost njihovih retoričnih prijemov se je prav v času Golobove vlade razgalila do konca.

Ob tej eklipsi tranzicijske levice predsednik vlade in ekipa ne lovita medijskih aplavzov, ampak sanirata škodo: preplačane investicije ter milijone evrov za projekte v tujini (spomnimo se samo obnavljanja vodovoda v BiH), medtem ko doma stojijo ceste, šole in zdravstvena infrastruktura. To je desnosredinska politika v praksi – odgovorna, suverena in usmerjena v skupno dobro, ne v eksperimente, ki običajnemu človeku nič ne koristijo. Slovenijo je treba normalizirati in ji dati pospešek v prihodnost.

Boštjan M. Turk (Foto: Polona Avanzo)

Zakaj ste bili prepričani, da bo Janez Janša sestavil novo vlado?

To, da bo Janez Janša sestavil prihodnjo vlado, sem napovedal v svoji knjigi Zamolčana stran. V njej sem v uvodu ocenil, da je Slovenija pod Golobom zanihala preveč v smer levičarske abnormalnosti in da se bo 22. marca 2026 nihalo vrnilo nazaj. K tej oceni me je nagovarjalo veliko dejavnikov, najprej pa ta, da je bila Golobova vlada v vojni z najbolj vitalnimi plastmi slovenskega prebivalstva: s kmetstvom, podjetniki, obrtniki, zdravstvenimi delavci, Cerkvijo in ne nazadnje z upokojenci, ki jim je s predlogom zastrupitve, namenjenemu saniranju vzdržnosti pokojninske blagajne, napovedala totalno vojno.

Ko je ob 41-odstotni volilni udeležbi tranzicijska levica novembra 2025 izgubila referendum o evtanaziji, je bilo jasno, da ji je zapel navček. Svoje je k temu dodal še umor Aleša Šutarja, ki je dodobra pretresel Slovenijo. V uvodu knjige, ki je izšla 18. decembra 2025, sem napisal: »Romska problematika bo tako peklenski stroj oz. šah-mat za sleherno levičarsko vlado, ki bi eventualno nastopila po Golobovi. Pa je to zelo malo verjetno, romska problematika (poleg preostalega, op. B. M. Turk) bo delovala namreč v smeri, da bo na sedež vlade na Gregorčičevi v Ljubljani, po avtomatskem refleksu, nameščala tistega, ki bo problemu kos. Sicer bo država eksplodirala. To pa bo – spet po samodejnem ključu – nekdo iz demokratične alternative, izhajajoče iz Demosa. Glede na to, da lahko tak mandat dobi samo predsednik najmočnejše politične skupine v tej konstelaciji, ni treba ugibati, kdo bi to bil. Spričo tega, a tudi spričo drugih oblik splošnega nezadovoljstva, ki ga sprožajo refleksi socialističnega lomastenja po Republiki, sploh ni vse turobno. Nasprotno. Prišlo bo do preobrata, drugače ne more biti.«

Kakšno usodo napovedujete interventnemu zakonu za razvoj Slovenije? Sindikati in Levica zbirajo podpise za referendum, ki ga je državni zbor razglasil za nedopustnega. Kaj pričakujete od ustavnih sodnikov?

Interventni zakon je nujen instrument za pospešitev razvoja in premostitev škode. Levica in sindikati ga napadajo, ker jim blokada ustreza – ohranjajo status quo, v katerem so privilegiji tranzicijskih struktur nedotakljivi. Ustavno sodišče bi moralo potrditi odločitev državnega zbora, saj se o davčnih zadevah ne da odločati na tak način. Referendum ne sme postati veto manjšine nad voljo večine, ki je na volitvah jasno pokazala, da želi spremembe. Pričakujem, da bodo sodniki upoštevali širši javni interes in ustavno tradicijo, ki dopušča hitre ukrepe v kriznih razmerah. V tej zvezi pa bi rad omenil še dvoje. Ustavno sodišče se do zdaj ni opredelilo na način, ki bi novoizvoljeni oblasti povzročil škodo. Lahko bi razveljavilo volitve, pa jih ni. S tem bi sicer sprožilo precedenčni kaos, a ta sedanji vladi ne bi koristil, prej škodil. Enako bi lahko razveljavilo izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora, a tudi tega ni storilo. Kaj se je zgodilo z zakonom o RTV, še ni jasno. Vendar bi bil najslabši scenarij prav ta, da ustavno sodišče ne bi storilo ničesar in bi na Kolodvorski še naprej vladala anarhija. Zdaj pa je dalo prav ustavno sodišče novo orodje vladi v roke. Ta se lahko opre na ta isti zakon in v parlamentu imenuje novo upravno večino RTV SLO. Moje mnenje je, da se RTV-ja preprosto ne da reformirati. Treaba ga je razpustiti in po potrebi sestaviti na novo.

Premier Janez Janša je opozicijskim strankam ponudil tako imenovano Partnerstvo za uspešno Slovenijo. Kako ocenjujete to pobudo in kaj je po vaši oceni glavni razlog, da opozicija tokrat ni vstopila v takšno sodelovanje?

Predsednik vlade je pokazal, da je pripravljen na sodelovanje za skupno dobro Slovenije. Resni.ca ponudbe sicer ni sprejela, je pa v tem času naredila kar nekaj korakov, s katerimi se je utrdila na »pravi strani zgodovine«. Dobro namreč razume, koliko je ura v državi. Omenim še to, da sta obe strani, če se tako izrazim, stranka SDS predsednika vlade in Resni.ca, dosegli velik kompromis, ki kaže na zelo močno povezanost. Namreč ob zakonu, da na pročeljih ustanov ne visijo več nobene ideološke zastave oz. zastave drugih držav, se je morala SDS odreči promociji ukrajinske zastave. Prav podpora tej napadeni državi je bila v zadnjih letih ena najbolj pomembnih smernic zunanje in notranje politike SDS. A to je samo znamenje, da – ko gre zares – je treba najti skupni jezik. Tranzicijska levica pod okriljem SDS, Levice in Svobode nečesa takšnega ni zmožna. Njihova zavrnitev pobude pravzaprav razkriva globoko paniko in nesposobnost preseganja lastnih ideoloških okovov. Ne želijo sodelovati, ker bi morali priznati odgovornost za finančni kaos, sporne posle in drugo. Glavni razlog je strah pred izpostavljenostjo – ko enkrat sedejo za mizo, ne morejo več bežati pred vprašanji o svoji lastni dvoličnosti. Na primer, ko pritiskajo na Stevanovićevo stranko zaradi dolgov podjetnika Mijića, preprosto pozabljajo, da je bil Sandi Češko predsednik gospodarskega foruma stranke SD, ko je njegovo podjetje Studio Moderna šlo v stečaj in povzročilo veliko tragedij na strani zaposlenih. Tanja Fajon je to enostavno spregledala, skupaj s tranzicijskimi mediji. Zato pa: to partnerstvo bi lahko bilo priložnost za resnično prenovo, a levica raje ostaja v opozicijski histeriji.

Nova vlada napoveduje tudi odločen boj proti globoki državi. Ali ima dovolj moči in volje za strukturne reforme? Kje se lahko zatakne?

Vlada ima mandat in voljo, a globoka država je kompleksna mreža kadrov, ki se je desetletja samoreproducirala. Reforme v pravosodju, javni upravi in varnostnih strukturah so nujne za vračanje zaupanja. Tveganja so velika: odpor v sodstvu, medijski pogromi in ustavne ovire. Stranke v vladi, predvsem NSi in SDS, imajo izkušnje iz prejšnjih mandatov. Če vlada ostane dosledna in hitra, lahko uspe. Treba bo tudi čim prej ustanoviti SKOK, ta pa bo moral začeti z delom. Na prihodnje volitve sedanja vladna ekipa brez konkretnih rezultatov na tem področju preprosto ne more iti. Ne bo pa lahko.

Kako ocenjujete poročanje večine medijev v prvem mesecu?

Večina medijev je prvi mesec poročala izrazito pristransko in histerično – iskanje »avtoritarizma« tam, kjer gre za normalno upravljanje. To je logično: ti mediji so bili desetletja megafon degenerirane levice. Iz petnih žil so potegnili še tako neznatno nepravilnost in jo napihnili od onemoglosti. So pa nekateri, ki imajo dobesedno imuniteto pred mediji – tako kot pred sodišči. Med njimi je najbolj izpostavljen ljubljanski župan. V štirih letih bo morala sedanja vladna ekipa to prakso spremeniti: medije napraviti objektivne. Morda je to največji izziv bližnje slovenske prihodnosti.

Boštjan M. Turk (Foto: Polona Avanzo)

Kako komentirate incident z Luko Mescem, ki ga je pred kratkim izpostavil predsednik državnega zbora Zoran Stevanović?

Incident, ko je Luka Mesec iz ozadja signaliziral kolegici, naj ne glasuje, je zgovoren primer arogance oz. dvojnih meril Levice. To ni napaka, ampak odraz mentalitete; Levica meni, da ji pripada dirigentska palica tudi v opoziciji. Kaže na paniko in izgubo stika z realnostjo. Levica, ki je nekoč govorila o demokraciji, zdaj odločitve članov poslanske skupine očitno dirigira iz ozadja. A levica in Levica sta prav prvaka v dvoličnosti: govoriti eno, misliti drugo, delati tretje. Prvak v zbiranju vpadljivih in dragih oblek je pa je tudi tista oseba, ki se z mesta koordinatorice Levice najbolj priduša o potrebah malih ljudi in delavskega razreda. A delavka si preprosto ne more privoščiti, da bi imela vsak dan novo obleko, ker je to preprosto predrago.

V teku je tudi zbiranje podpisov za referendum proti noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Ali drži ocena, da ta medijski pogrom »o politični policiji« poganja predvsem globok strah, da bi parlamentarna komisija podrobno preiskala sporne posle v podjetju Gen-I?

Da, referendum je predvsem strah pred razkritjem. Novela ne uvaja »politične policije«, ampak odpravlja blokade, ki jih je levica postavila za samozaščito. Trditve o ogrožanju novinarskih virov so zavajajoče – zakon varuje zasebnost. Gre za paniko zaradi podjetij Gen-I in Star Solar ter drugih spornih poslov. Ob vsem tem pa se zdi, da levica ne ve dobro, kaj počne. Razpisujejo en referendum za drugim, a v zadnjih letih so izgubili vse, vsaj tiste ključne. Spet je to potrditev temeljne teze, da je 22. marec 2026 pomenil razgaljenje političnega modela, ki ni več primeren za sodobni čas. Huda hipoteka tranzicijske levice pa je, da drugega ni na voljo oz. ga niso pripravljeni niti poiskati. Enako je povsod po svetu, začenši z ZDA. Tam je Trumpova zmaga že leta 2016 razgalila vso praznoto ideološkega naboja Demokratske stranke. V desetletju so stvari napredovale do zloslutnega finala. Poglejte samo sedanje nogometno prvenstvo. Norvežani, pa niso edini, opozarjajo nase preko svoje zgodovine, Vikingov. Doživljamo vnovično prebujanje nacionalne zavesti, tudi slovenske.

Ob panični retoriki o »politični policiji« pa ne moremo mimo pričevanja Cvete Stepanjan, ki je Levici jasno sporočila, da sploh ne ve, kaj je prava, krvava Udba. Kako komentirate to dvoličnost naslednikov partije, ki zakonit nadzor označujejo s politično policijo, sami pa so dediči tistega pravega režimskega aparata?

Izraz »politična policija« ima v Sloveniji zelo konkreten zgodovinski pomen. Tisti, ki so živeli v času jugoslovanskega komunističnega režima, dobro vedo, kaj sta pomenili Udba in KOS – represivna aparata enopartijskega sistema, ki sta ljudi nadzorovala, zapirala, mučila in uničevala cele družine. To je bila prava politična policija. Zato me preseneča, da danes prav politični dediči sistema, ki je takšno politično policijo ustvaril, z istim izrazom strašijo javnost in zbirajo podpise za referendum. Prepričan sem, da gre predvsem za politično propagando in zaščito lastnih interesov, ne pa za resnično skrb za demokracijo. Mlajšim generacijam ne moremo zameriti, da komunizma niso doživele, bi pa pričakovali, da se pred takšnimi političnimi akcijami seznanijo z zgodovinskimi dejstvi. Kdor ve, kako je delovala prava politična policija, tega izraza ne bo uporabljal lahkotno in za dnevne politične obračune.

Je tudi po vašem mnenju umik palestinske zastave z vladne palače vrnitev k normalni diplomaciji, ki je že prinesla napoved odprtja izraelskega veleposlaništva v Ljubljani?

To je res. Umik je simbolična in praktična vrnitev k suvereni zunanji politiki, ki postavlja slovenske interese na prvo mesto. Napoved odprtja izraelskega veleposlaništva je logičen korak. Levica je z enostranskim aktivizmom sramotila državo. Normalnost pomeni jasne zaveznike, varovanje meja in odklanjanje ideološkega agitiranja. Ob tem izstopa še nekaj, česar mediji ne poudarjajo. Pod novim zunanjim ministrom Tonetom Kajzerjem se je slovenska zunanja politika, z njo pa celotna država, obrnila iz smeri jugoslovanske neuvrščenosti k Zahodu, tja, kamor kot narod epigenetsko sodimo. Ta obrat se je zgodil v senci velikih obletnic, 35-letnice naše države in 250-letnice najpomembnejšega faktorja v geostrateškem smislu, ZDA. A je vse minilo brez hrupa, Tanja Fajon in SD se skupaj s Svobodo in Levico nista niti zganili. Ladja je spremenila smer za 180 stopinj, ne da bi potniki to sploh opazili, bi rekli s prispodobo. To je eden največjih uspehov sedanje vlade in zbuja veliko upanje za prihodnost.

Če povzamemo ta prvi mesec; kakšno ključno sporočilo bi v tem trenutku, ko se tranzicijski levičarji tako krčevito upirajo spremembam, poslali slovenski javnosti?

Ključno sporočilo je, da so v času oblikovanja vlade odgovorni uspeli postaviti zelo močan temelj. Zadnjič je bilo tako pred več kot 80 leti, še v času Kraljevine Jugoslavije. Nikoli ni imela opcija evropske normalnosti, kot jo imenujem, toliko glasov v državnem zboru, ne v času Demosa ne v času prve Janševe vlade. Zdaj bo treba na tej osnovi sezidati trdno hišo, Slovenijo prihodnjih desetletij. To je majhen izziv v primerjavi s tem, kaj smo dosegli v času osamosvajanja. Osamosvojitveni projekt moramo zdaj nadaljevati in Slovenijo docela vrniti v okolje, iz katerega je bila po prvi svetovni vojni iztrgana. To okolje je Zahod. Tam, kjer smo bili – in kjer je mentalno levica še danes –, slovenstva nikoli ni bilo. Jugoslavija, intimna opcija domačih »naprednjakov«, začenši z Milanom Kučanom, je bila za Slovence dobesedna katastrofa, še posebno tista druga, Titova. Slovenci smo izgubili tretjino prebivalstva: 120.000 ljudi je umrlo med drugo svetovno vojno in po njej (večina zaradi revolucije), 200.000 se jih je izselilo po vojni, spet zaradi revolucije. V naši državi so pokrajine (Dolenjska, Notranjska, Suha krajina), kjer so dobesedno demografske vrzeli. Ni ljudi, ker so jih bodisi pobili bodisi so zbežali. Vse to moramo preko učbenikov in medijev predstaviti predvsem mladi generaciji. Zdaj moramo Slovenijo vrniti na Zahod, tja, kjer se je skozi stoletja, od rojstva (Brižinski spomeniki) oblikovala. To predpostavlja tudi zavest o krščanstvu. Nobeno ljudstvo, ki v zgodnjem srednjem veku ni sprejelo krščanstva, namreč ni preživelo. Nobeno. Tudi Slovenci ne bi. Zavedanje tega je vračanje h koreninam. A dosegli smo ogromno, še posebej v zadnjih petintridesetih letih. Zmagovalec je tako en sam, Republika Slovenija. Bog jo živi!

Petra Janša