“Bolečina, ki ne mine”: Mateja Bartolj o izgubi treh otrok in poti do novega upanja

Pravijo, da čas zaceli vse rane, a obstajajo bolečine, ki se jih ne da pozabiti, samo naučiti se jih moraš nositi. Kaj storiti, ko se ti sanje o družini sesujejo – ne enkrat, ne dvakrat, ampak trikrat? Kako vstati, ko izgubiš tisto, kar si najmočneje želel? Kako se soočiti s prazno zibelko, tišino namesto otroškega joka in solzami, ki nikoli ne usahnejo?

To zgodbo piše Mateja Bartolj, 36-letna diplomirana medicinska sestra, ki je morala skozi nepredstavljivo – izgubo treh otrok zaradi bakterijske okužbe. Ko se ti prihodnost trikrat sesuje pred očmi, se zdi, da ne ostane nič. A Mateja je dokaz, da tudi v temi obstajajo žarki svetlobe. Danes je mama dvema zdravima deklicama, ki sta njena največja moč.

Več o njeni zgodbi lahko preberete v reviji Jana, kjer je podrobno opisala svojo pot skozi izgubo in bolečino ter kako je znova našla upanje.

Tri izgube, tri rane, ena neizbrisna bolečina

“Prvega splava, Dee in Tea ne bom nikoli pozabila,” pove iskreno.

Vsakdo, ki je kdaj izgubil otroka, ve, da ni besed, ki bi lahko ubesedile to praznino. Ne glede na to, ali gre za spontani splav, mrtvorojenega otroka ali dojenčka, ki umre kmalu po rojstvu – bolečina ostaja ista. Vedno močna, vedno neizrekljiva.

A ko se to zgodi trikrat zapored, se vprašanja v glavi vrtijo kot neustavljiv vrtinec: Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe? Bi lahko karkoli preprečila? Bo sploh kdaj bolje?

Ko je izgubila svojega drugega otroka, je že vedela, kaj jo čaka. A vseeno ni mogla pripraviti srca na tisto, kar je prišlo. Največja ironija? Njeno telo se ni zavedalo izgube.

“Imela sem polne dojke mleka, pa nobenega otroka, ki bi ga lahko nahranila.”

To so tisti trenutki, ko te življenje zlomi – dobesedno. Ko vse okoli tebe teče naprej, ti pa ostaneš ujet v istem dnevu, v istem trenutku, kjer se je tvoje življenje razbilo na drobne koščke.

Ko se ti svet sesuje – kako naprej?

Nekateri bi se zaprli v osamo, drugim bi se svet ustavil, tretji bi padli v depresijo. Mateja? Šla je v službo.

“Nisem hotela ostati doma, v praznini. Tam bi samo razmišljala. V službi sem bila zaposlena – in to mi je pomagalo.”

Ljudje pogosto mislijo, da je žalovanje enosmerna pot – da bo sčasoma postajalo lažje. Pa ni. Pridejo boljši dnevi in pridejo dnevi, ko je spet vse enako boleče. Vsak ima svoj način, kako se soočiti.

Ona je izbrala delo. Pomaganje drugim.

Kot medicinska sestra je vsak dan v stiku z ljudmi, ki potrebujejo pomoč – tako fizično kot čustveno. A hkrati je tudi sama vsakič znova stala na tanki meji med svojim poklicem in lastno bolečino.

Njena rešitev? Ljubezen, ki ostane.

Življenje je nepredvidljivo. Lahko ti vzame, a včasih ti tudi podari.

Danes sta njena največja radost hčerki Lia in Isa. Prvi otrok, ki je preživel, prva roka, ki jo je lahko držala, prvi otroški smeh, ki je preglasil solze preteklosti.

A preteklosti ne moreš izbrisati.

Zato z možem in hčerkama enkrat na mesec obišče skupni grob na ljubljanskih Žalah, kjer počivajo njeni trije angelčki.

“Naju so trije angelčki povezali. Spominjava se jih, a ne več s topo bolečino v srcu.”

Deklici vesta, da imata bratca in sestrico, ki nista nikoli dobila priložnosti, da bi zaživela. Skupaj prižgejo svečko, zmolijo, zapojejo pesem. To je njihov ritual, njihova pot, kako ljubezen do izgubljenih otrok ohraniti živo – a brez bolečine, ki bi jih držala v preteklosti.

Zakaj je njena zgodba pomembna?

Ker je to zgodba neštetih mater, ki o tem ne govorijo.

Ker živimo v družbi, kjer se o spontanih splavih, mrtvorojenosti in otroški smrti premalo govori.

Ker mnoge ženske po izgubi ostanejo same s svojo bolečino, medtem ko se svet vrti naprej, kot da se ni nič zgodilo.

A zgodilo se je.

Matejina zgodba je dokaz, da je mogoče najti pot nazaj – a vsak jo mora najti na svoj način. Nekatere v delu, druge v molitvi, tretje v umetnosti, nekatere v solzah.

Ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Je samo ljubezen – tista, ki ostane, tudi ko fizično več ni nikogar.

Več podrobnosti o njeni zgodbi, o izzivih, s katerimi se sooča kot mama in medicinska sestra, ter o tem, kako ohranja spomin na svoje angelčke, preberite v reviji Jana, številka 5, ki je izšla 4. februarja 2025.

Napisal: E. K.

Vir: Revija Jana

The post “Bolečina, ki ne mine”: Mateja Bartolj o izgubi treh otrok in poti do novega upanja first appeared on NaDlani.si.