BOKSARSKA VREČA: Vsak preveč je odveč

Prenasičenost. Imate morda tudi vi občutek, da je vsega preveč? Dogaja se mi celo v restavracijah: nekatere porcije - sicer čedalje redkeje - se mi zdijo nesramno preobilne. Začel sem se pritoževati, ker je bil krožnik prepoln, ja. Vem, povsem nerazumljivo, da me pretirana količina hrane odbija, predvsem če pomislim na leta, ko sem še igral košarko in krožniki niso bili nikoli preveliki za mojo lakoto. Ponavljam: drugi časi.

Morda pa postajam res »sit« vsega. In verjamem, da to ni le moj občutek; marsikdo ga deli z mano. Vsaj tako mi je bilo dano razumeti na podlagi nekaterih pogovorov s prijatelji in znanci v zadnjih mesecih.

Lahko bi rekli, da je pritisk preobilja zelo povezan s svetom za ekrani (najsi bodo telefonski ali računalniški). Morje informacij, razvedrila, slik in videov je pravzaprav preraslo meje oceanov. Zato ni slučajno, da smo izbrali glagol »surfati«, da otipljiveje opišemo premikanje po spletu. Ocean interneta lahko preblodimo le na površini, za globine ni časa. Potrebujemo fizično spretnost, da ujamemo najboljši val, ki nas popelje do zaželenega cilja. Čeprav se večkrat zgubimo po spletu ... Ker je vsega preveč.

Lahko bi izklopili ta tsunami podatkov in si ogledali kakšen film. A že samo iskanje naslova celovečerca, ki nam bo podaril malo oddiha, je prava odisejada po platformah. Meniji filmov so tako obširni, da si že med iskanjem nasičen. Lahko bi se oddahnili tudi tako, da poslušamo dober podcast; nekaj časa brez slik je samo pridobljen čas. A katerega naj izberem, če jih je na temo, ki me zanima, vsaj petindvajset dobrih?

Verjetno je ocean interneta že preplavil tudi naš svet. Lahko bi rekli, da je prekipel - kot pozabljeno mleko na štedilniku. Fenomen prenasičenosti lahko doživimo vsak dan, ker se odvija na policah naših trgovin. Marsikatera knjiga se je o tem že napisala, spomnim se lepega skeča, ki ga je podpisal Michele Serra, kjer je sarkastično izpostavil višek demokratičnega večglasja: prosta izbira med osemnajstimi zobnimi pastami, šestintridesetimi šamponi, balzami in kremami.

Pred nekaj tedni sem v Švici potreboval kremo, da me sonce ne bi opeklo. V trgovini je bilo toliko izbire, da sem odšel brez kreme. Naučil sem se, da obstaja danes specifična krema za vsak kvadratni centimeter kože. Nekatere so hranilne, druge dajo koži spočit videz, tretje negujejo, četrte pa pomladijo. Niti najdražjega usnja ne natremo s toliko izvlečki. Vrhu tega me nekateri kolegi že nekaj časa prepričujejo, da bi moral po svečati več časa negi svoje kože, »skin care«. »Veš, Igor, po štiridesetem ...«

Trgovine s pohištvom so se pridružile trendu hitrega potrošništva, ki ga označujemo z angleško besedo fast: fast furniture (glede pohištva), fast fashion (glede modnih oblačil) in seveda zelo znani fast food. Pojem hitrosti se v tem primeru veže tudi na trajnost teh produktov - če se je v preteklosti kupovalo dele pohištva, da bi trajali v času, se zdaj trgovine zavedajo, da več zaslužijo, če proizvajajo kratkotrajne izdelke. Da se to potem pozna predvsem v odpadkih, je še dodaten problem. Kolikor je želja na svetu, toliko je predmetov, ki bi jih lahko uresničilo.

Tudi tehnologija je že preplavljena z razkošjem izbire. Prenosni telefoni obstajajo za vsak okus in za vse cene. Lahko so srednje velikosti, ultra, plus, upogljivi, raztegljivi ipd. Lahko imajo eno do tri kamere, lahko so zelo pametni ali zelo neumni. Vsakega pa lahko oblečemo po svojem okusu. Svet slušalk je tudi že prava galaksija zase. Pametne ure, pametni prstani in pametne naprave za snemanje vseh naših pogovorov in vseh naših klicev.

Verjel sem, da bo vsaj umetnost rešena tekmovanja preobilja, a žal se tudi na tem področju prepozna lažna širina brezmejnega. Poletne ponudbe gledaliških večerov so zelo slab kazatelj tega, kako se moja stroka ne zna več boriti za umetnost, ki potrebuje svoj čas in ne hiperprodukcije.

Vsak večer lahko vidimo nekaj - karkoli, samo da je, samo da se nekaj dogaja -, še najboljše je, če je to brezplačno, saj sami gledališčniki včasih ne znamo ceniti svojega dela. Pa ravno umetnost bi nas lahko rešila in nam podarila oddih, da izstopimo iz tega deročega časa prenasičenosti. Nemci imajo lepo besedo za ta »izstop iz časa«: Aus-Zeit. Čas je za mentalno dieto.