BOKSARSKA VREČA: Spomnite se, kako se pomni

Katero knjigo bi mi svetovali, da bi lahko povečal zmogljivost spomina? Ne veste? V zadnjih letih sem jih prebral kar nekaj. Zares zapečateni v spomin sta mi ostali le knjiga Jima Kwika Brezmejni potencial - Nadgradite možgane, učite se vsega hitreje in zaživite izjemno življenje ter knjiga Joshue Foerja Moonwalking with Einstein: The art and science of remembering everything (Plesati z Einsteinom: umetnost in znanost spominjanja vsega). Pred kratkim si je prislužila pomembno mesto še knjiga Pozabi vse, kar veš o spominu (založba Miš), ki jo je napisal Nik Škrlec, igralec in mojster tehnik pomnjenja. V zelo kompleksnem svetu je pomembno razumeti, kako delujejo možgani in spomin. Knjigo toplo priporočam vsem, ne le dijakom ali učiteljem. Res vsem. In ker me tema zelo zanima, sem zmotil avtorja Nika Šrkleca z nekaj vprašanji. (V upanju, da ga bo kdo kmalu povabil v Trst za daljši pogovor)

Dragi Nik, ali je še smiselno uporabljati spomin? Saj so naše naprave t. i. »drugi možgani« (second brain), zakaj bi se danes še česa učili?

Ljudje brez učenja ne obstajamo. Vpisano je v našo bit, spoznavamo okolje okrog sebe in se nanj prilagajamo, spreminjamo svoje vedenje in rastemo. To je zame pravo učenje, ki vedno pripelje do raziskovanja, izražanja in ustvarjalnosti. Šele v nas samih se izkušnje, informacije, misli in naključni drobci prepletejo in mi jih oblikujemo v nekaj novega, nekaj drugega, nekaj prebojnega. Tega naprave nikoli ne bodo dosegle, saj je mejnik človeškega. Si pa seveda s tehnologijo pogosto pomagamo, da si olajšamo delo ali življenje in s tem ni nič narobe. Le ne pozabimo, da se pravo delo vedno zgodi v nas in učenje ter radovednost sta zanj nujno potrebno gorivo. Poleg tega pa ima naš spomin že sam po sebi selektivno funkcijo - bolje si bomo zapomnili tisto, kar menimo, da je za nas pomembno.

Na tečajih marketinga predavajo, da je spomin močnejši od emociji. Dobra reklama avta ti vsadi dolgotrajen spomin. Lahko obvladujemo vsiljene spomine?

Obvladovanje je močna beseda. Zame je čar treninga in raziskovanja lastnega spomina predvsem boljše zavedanje spominskih procesov in s tem poznavanje sebe. Če postanemo pozorni na to, kako si lažje zapomniti več, potem postanemo pozorni tudi na to, kaj si sicer zapomnimo brez težav ali celo nehote. Začnemo opazovati svoj spomin, ki pa ima, verjemite mi, svoje življenje in ogromno zmot. Še posebej zanimiva za oglaševalce je zmota izvora. V tem primeru v misli prikličemo podatek, izkušnjo ali zgodbo, vendar ji dodelimo napačen izvor. V avtomobilski debati bomo na primer zagovarjali tezo, da je določeno vozilo idealen družinski avto, misleč, da nam je to povedal prijatelj, v resnici pa smo to videli v oglasu. Spomin dela vse za to, da bi nam ustregel, včasih celo preveč. Teh procesov ne moremo zaustaviti, lahko pa se jih zavemo in radovedno opazujemo njihovo delovanje. Dobro je, če sprejemamo svoj spomin kot živo in ustvarjalno materijo, ne pa trajen zapis preteklosti ter informacij v kamen. Spomin živi z nami, mi pa z njim.

Koliko sta povezana osebna identiteta in spomin? Oziroma: smo to, kar nas delajo spomini?

Ha, to je odlično vprašanje kokoši ali jajca. Odgovorim lahko dvojno. Smo to, kar nas delajo spomini, a hkrati mi delamo naše spomine. Naš spomin ves čas služi nam in ne obratno, sta pa spomin in osebnost tesno prepletena. Dve osebi se bosta lahko identičnega dogodka spominjali popolnoma različno, še več, ta njun spomin se bo lahko čez čas spet spremenil. Osebnostne lastnosti vplivajo na to, kako in kaj si zapomnimo. Po drugi strani pa spomini vplivajo na naše vedenje in, globlje, gradijo našo identiteto. Z vsem tistim, kar si zapomnimo, pa je enako pomembno tudi vse tisto, kar pozabimo. To krhko ravnovesje nas ohranja takšne, kot smo, in nam omogoča osredotočeno življenje, z njim pa tudi spremembe. Oseba, ki ne bi več mogla pozabljati, bi najbrž tudi zelo težko spremenila svoje mišljenje ali sebe. Bolj od povezave spomina z identiteto me vznemirja povezava med spominom in domišljijo. Vse delo s tehnikami pomnjenja je namreč delo z domišljijo in na neki način je tudi spominjanje domišljijski proces. Moje zanesenjaško prepričanje je: smo to, kar nas dela naša domišljija, in hkrati mi ustvarjamo njo!