BOKSARSKA VREČA: Spomini, podatki ali samo smeti?

Vsake toliko nastopi čas, ko je treba izprazniti prostore in začeti s pospravljanjem. Nekje sem prebral: če predmeta ne uporabljaš več kot šest let, ga ne potrebuješ. Predmet postane smet. Ne vem, ali je o tem pisala Marie Kondo ali kak drug pospravljalec. Čiščenje in odstranjevanje nepotrebnega - novodobni ritual, ki domače »prej« nadomesti s popolnoma neznanim »potem«. Pred dnevi sem na podstrešju našel kartonasto škatlo z diapozitivi svojih italijanskih starih staršev. Škatla je velika in vsebuje spomine njihovih izletov.

Fotografski albumi črnobelih slik segajo približno do leta 1960. Diapozitivi se začnejo s sredino 60. let in segajo do začetka 80. Nikoli prej jih nisem videl. Nimam nikakršnega odnosa do tiste bere obrazov in krajev. Datumi pa so seveda zanimivi: Pariz 1968. S pomočjo leče in svetlobe gledam sliko, kjer nona in nono sedita v lepem bistroju. Kvaliteta slike me preseneti. Tudi kompozicija je zelo dobra: njuna miza je osvetljena s soncem, ostale mize - v poltemi rdečih zaves - so prazne. Le nek domačin prebira časopis. Ostale slike prikazujejo razposajene obraze tujcev v pozah pred znanimi spomeniki francoske prestolnice. Nikogar ne prepoznam. Zelo možno je, da jih tudi moj oče ne pozna. Kaj naj počnem z vsemi temi spomini, ki se jih nihče več ne spomni? So to še spomini ali so že smeti?

Brskam po drugih škatlicah in osvetljujem druge diapozitive. Videti je, da nihče od fotografiranih ni bogataš, čeprav so vsi dostojno oblečeni. Frizure in takratna moda so botrovale temu, da so vsi izpadli starejši, kot so bili v resnici. Vsi moški imajo kravate, vse ženske krila. Silhuete avtomobilov so največji pokazatelj, da je od takrat preteklo res veliko časa. Drugi časi, druge zgodbe. Čeprav ne prepoznam nikogar, je lepo gledati vesele obraze neznancev. V času, ko ni bilo Instagrama in so bili nasmehi pristni. Veselje generacije, ki je obiskovala Evropo potem, ko je preživela vojno. Njihovo upanje je bilo, da bo življenje za nas »izletniško« razuzdano. Koliko diapozitivov je v tisti škatli? 1000? 2000? Ne vem. Kaj bom z vsem tem shranjenim spominom? Saj imam doma že eno tretjino neke omare polne družinskih slik. Zdaj pa še ta karton! Nihče se ga ni dotaknil vsaj 10 ali 15 let. Marie Kondo, kaj naj storim?

Isti dan, nekaj ur kasneje: moj pametni telefon se nenadoma ugasne. Napis: spomin je poln. Zaskrbljeno ga oživim, izbrišem nekaj aplikacij in ga takoj priklopim na »kateter« USB-C, da lahko iztoči gmoto neprebavljenih podatkov na zunanji disk. Vse v redu. Lažji infarkt, nič hudega. Srce mojega telefona spet bije v svojem naravnem ritmu. Na ekranu se že prikazujejo nova, nepotrebna sporočila. Spominjajo me, da bo kmalu black friday. Če bodo cene res ugodne, bi lahko pogledal, kaj res potrebujem in bi lahko kupil ... Morda novo napravo NAS, kjer bi shranjeval svoje slike in druge podatke, da ne bi več plačeval za shranjevanje pri tujih ponudnikih. Pravzaprav: koliko podatkov sploh imam? Koliko spominov? Grobo gledano, zadnji arhivček podatkov (videi, slike, spisi in drugi zapisi ter knjige) zaobjame približno en terabajt. Ni veliko, če pomislim, koliko let že shranjujem stvari. Na starejših diskih bo verjetno še enkrat toliko. Če bi slike in podatke prevedel v enote, podobne diapozitivom, bi lahko trdil, da imam okrog sebe približno dvakrat 800.000 diapozitivov - kar je že mera kakšnega muzejskega arhiva. Če so debeli približno 2 mm in bi jih zložil enega na drugega, bi imel stolpec, ki je skoraj 3 km visok.

Pogledam nekaj starih tekstov. Sploh se ne spomnim, da bi jih kdaj napisal. So to res moje besede? Kje sem bil leta 2013, da sem pisal takšne zgodbe? Gledam zgodbo, ki je ne prepoznam, in zdi se mi, kot da gledam prijatelje mojih nonotov, ki jih nisem nikoli spoznal, a so očitno obstajali. Ali so to sploh spomini zame?

Goro svojih podatkov čutim čedalje bolj tujo. Samo od leta 2018 do danes je na telefonu shranjenih 8000 slik. Če bi jih natisnil in pospravil v zbiralnik, bi potreboval dva metra polic. V enotah Ikee je to za omaro Billy, 202 cm visoko, s šestimi policami. Za slike zadnjih 6 let bi uporabil 3,5 police. A večine spominov res ne gledam več - vsaj šest let ne.

Včeraj sem pospravil kartonasto škatlo. Zdaj se mi zdi majhna v primerjavi z vsem ostalim. V hiši bo dovolj prostora. Naj ostane v družini. Dokler bo nekdo prepoznal vsaj nekatere obraze tistih slik, je prav, da so spomini pri meni.