Bojan Sedmak: Mrgolenje imen

Kulturni center Maribor, 2026

Če ne veš še, kaj te čaka, kaj bi rad v življenju bil, beri, jebežnik, Sedmaka, da se česa boš naučil. To bi lahko bil motto dandanašnjih dni. Sedmak je pesnik, esejist, kritik, boanist, samospevec, skratka avtor in umetnik, ki je tudi profesor in ki dobro ve, kdaj in zakaj kaj napiše. Po številnih pesniških knjigah in takšnih ali drugaččnih nopsilcih besede in zvoka je tu zbirka njegovih kritiških, dnevniških in esejističnih besedil, ki, naj me kuga, funkcionira tudi kot svojevrsten roman. O današnjem času. O tem, kaj imajo ljudje zdaj med sabo. Nekaterih ni več, drugi še brcamo. Tudi podpisani je v knjigi, a to je že druga zgodba.

Najprej pademo v Spisje, esejistiko, kjer se Sedmak dotika besednega in zvočnega vobčesleherništva in njegove nadgradnje; tudi esej o kantavtorstvu je vmnes, o pesnicah, o Lentu, posvetilih … Posvetila imajo zanj sploh poseben pomen in sodijo pravzaprav v nekakšno njegovo literarno so-veselje. Ne vesolje, veselje, čeprav v vesolje tudi. Ve, da so zadnji prvi in prvi zadnji … ali morda zadnji kljub vsemu zadnji? Jezik esejev je sočen, mnogovit, obogaten z desetletji branja, pisanja in dialoga z besedo tako ali drugače. Never a dull moment ali, kot bi rekla Nena, 99 Luftballons. Po Spisju nas čakajo recenzije med letoma 2023 in 25, ko se je Sedmak spet resno lotil tega početja. Gre za recenzije pripovedništva, kot zapiše, nič poezije torej, in ko beremo nekatere zapise, se tudi kar razčustvujemo, denimo ob pokojni Terezi Vuk. Sedmak ne izbira nujno greatest hits proznega popa pri nas, pač pa ga najbolj zanimajo obrobja, ki so žlahtna in žmohtna, kar pa ne pomeni, da na seznamu ni “velikih” imen, prav nasprotno, Skrunitelj Branka Gradišnika denimo je knjiga, vredna večkratnih branj, avtor pa starosta in avtoriteta. Pa Tereza. Uroš Zupan. Jedrt Maležič. Šömen. Zraven prida tudi kak spremni tekst. Nato dnevniški zapiski, zame najzanimivejši del knjige z imeni, ki jih poznam, ki jih ne poznam, ki smo se družili ali ne. Pestrost profesorsko-ustvarjalskega žizna. Sedmak živi od centra do Studencev, je pa sicer kozmopolitanec, popotnik in tudi čisto Ježkov vandrovček, če se mu zdi. Kdo bi štel konfine? Sedmak!

Pa smo pri boanih, literarni obliki, ki je čisto sedmakovska, zabeležena in zbrana v več knjigah, tudi izbor je že nastal. Čisto nič ne bom povedal o njih. Berite.

Berite tudi sicer, temu so namenjene knjige. Sam imam rad takele zbirke, užival sem, ko sem prebiral Mejakove izbrane kritike, Pibernikova pisma, Hofmanove pogovore, Kocbekove dnevnike … Sam sem pisal dnevnik zgolj enkrat v življenju: maja 1989, ko sem bil v bolnišnici, operiran na kolenih. Do operacije, potem ne več. Sicer začuda nisem beležil. Se mi zdi po svoje škoda, ker se je zgodilo kar precej vsega. Po drugi plati pa sem večino tega itak vrgel v romane.

Sedmak, zaj pa roman, jebemti Hedlov moust!