Bojan Emeršič: Vsi mislijo, da ga poznajo, ampak se najbolj zanimiv del začne šele, ko pogledaš ozadje

Ko nekoga spremljaš leta in leta na odru ali na televiziji, dobiš občutek, da ga poznaš. Bojan Emeršič ta vtis še posebej močano vzbuja, ker deluje domače, sproščeno in prepričljivo v zelo različnih vlogah. A ko začneš kariero razstaviti na pomembne postaje, postane jasno, da gre za igralca, ki je prepoznavnost zgradil počasi in zelo načrtno, najprej skozi izobrazbo, nato skozi gledališče, šele potem skozi projekte, ki pridejo do najširše publike.

Osnovna dejstva, ki jih je vredno poznati

Rojen je 22. julija 1963 v Mariboru. To je tisti trdni podatek, okoli katerega se potem razporedijo vse druge informacije. Po srednji gradbeni šoli je najprej zaključil prvo stopnjo ekonomije na Višji komercialni šoli v Mariboru, šele nato se je usmeril v dramsko igro in umetniško besedo. Ta prehod je zanimiv, ker pokaže, da izbira igre ni bila nujno samoumevna že od prvega dne, ampak rezultat zorenja in odločitve.

Ko se je odločil za igralsko pot, je študij opravil na AGRFT v Ljubljani. V biografskih zapisih se poudarja tudi letnik in mentorstvo, kar je pomembno zato, ker je takšna šola pogosto temelj za igralčev “podpis”. Pri njem se to kasneje vidi v načinu, kako gradi lik, kako natančno uporablja besedilo ter kako obvladuje ritem prizora.

Foto: AGRFT

Zakaj ga marsikdo dojema kot vsestranskega

Beseda “vsestranski” je včasih izrabljena, pri njem pa ima smisel. Ne zato, ker bi igral vse, temveč zato, ker je prepričljiv v več tonih, od komedije do resnejših, zahtevnejših situacij. To običajno ne pride iz naključja, temveč iz odrske discipline, kjer je treba iz večera v večer držati tempo, pozornost in energijo predstave.

Če bi morali to strniti v tri lastnosti, ki jih gledalci pogosto opazijo, bi bile to:

• občutek za tempo in “timing”, posebej pri komičnih situacijah
• jasna artikulacija in zanesljivo delo z besedilom
• mirna, stabilna odrska prisotnost, ki ne potrebuje pretiravanja

Te lastnosti so tipične za igralce, ki imajo močno gledališko ozadje.

Ljubljanska Drama kot dolgoročna baza

Velik del kariere je vezan na SNG Drama Ljubljana. Član ansambla je postal leta 1992, kar pomeni, da je jedro profesionalne poti zgradil znotraj institucije, kjer se igralec srečuje z različnimi režiserji, estetiko predstav in zahtevnim repertoarjem. Takšno okolje pogosto oblikuje igralca drugače kot pot, ki temelji predvsem na snemanjih in hitri prepoznavnosti.

Zanimiv je tudi podatek, da je igral že med študijem, in sicer v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v Drami SNG Maribor. To pove, da se je stik z odrom zgodil zgodaj in da ni šlo zgolj za akademsko pot, temveč za praktično nabiranje kilometrine.

Kaj gledališče da igralcu, česar kamera ne

Gledališče ne dopušča ponovitev. Vse se zgodi pred občinstvom, v realnem času. Takšna izkušnja igralca nauči dveh ključnih stvari: natančnosti in zbranosti. Zato pogosto velja, da igralci z močnim gledališkim ozadjem pred kamero delujejo “varno”, brez odvečnih gest in z občutkom, kdaj je dovolj.

Film in televizija, ko obraz postane “domač”

Širša javnost ga pogosto pozna tudi iz filma in televizije. Med projekti, ki se v evidencah večkrat izpostavljajo kot odmevni, sta Petelinji zajtrk in Pod njenim oknom, omenja se tudi Veter v mreži. Ko se igralec pojavi v takšnih naslovih, ga del publike začne doživljati drugače kot gledališkega igralca, bolj osebno, ker ga vidi od blizu, v detajlih, z obrazno mimiko in tišino, ki jo kamera še poudari.

Pri tej prepoznavnosti je koristno ločiti med dvema vrstama vpliva:

• film ustvari močan vtis zaradi enega večjega, odmevnega naslova
• televizija ustvarja občutek bližine, ker igralca srečuješ redno

Pri njem se ti dve poti dopolnjujeta, zato ga poznajo tako tisti, ki hodijo v gledališče, kot tisti, ki ga spremljajo predvsem na zaslonu.

Foto: Bojan Emeršič

Prelomnice kariere, prepoznavne vloge in zakaj ga občinstvo še vedno rad gleda

Ko ima igralec za sabo desetletja dela, se o njem pogosto govori z enim samim stavkom, na primer da je odličen komik ali da je prepričljiv dramski igralec. Pri tej temi je bolj zanimivo pogledati, kako je do takšnega slovesa sploh prišlo. Pri Bojanu Emeršiču se rdeča nit pokaže hitro: stabilna gledališka baza, redno delo z besedilom, nato pa prehodi v film in televizijo, kjer se od igralca pričakuje drugačen tempo, drugačna mera in drugačen način prisotnosti.

Prelomnica, ki jo ljudje pogosto spregledajo

Marsikdo se osredotoča na projekte, ki jih je videl na zaslonu, a pomembnejša prelomnica je dolgoročna navezava na ljubljansko Dramo. Članstvo od leta 1992 ni samo podatek, ampak kaže na okolje, v katerem igralec vztraja in se razvija. V gledališču se moraš znova in znova dokazati, ker občinstvo ne gleda “montirane” verzije lika, temveč živo izvedbo. Prav zato se pri igralcih z močno gledališko disciplino pogosto čuti posebna zanesljivost, tudi ko igrajo majhne prizore ali kratke trenutke.

V takšni karieri se prelomnice ne merijo le po naslovih, ampak tudi po tem, kdaj igralec dobi vloge, ki ga raztegnejo. Ko je nekdo sposoben nositi komično situacijo in hkrati prepričati v resnem tonu, mu režiserji začnejo zaupati širše. To je tisti “tihi preskok”, ki ga gledalec opazi šele kasneje, ko ugotovi, da ga isti obraz prepriča v čisto različnih svetovih.

Foto: Boja Emeršič

Film in televizija: zakaj se vtis utrdi hitreje kot v gledališču

Film in televizija imata močan učinek, ker igralca pokažeta od blizu. V gledališču moraš energijo poslati do zadnje vrste, na kameri pa je včasih dovolj že pogled ali premor. Ko igralec obvlada obe logiki, začne delovati zelo naravno. Pri njem je pogosto opazno ravno to, da mu ni treba “razlagati” lika s pretiranim izrazom, temveč pusti, da situacija dela svoje.

Med naslovi, ki jih širša publika najpogosteje povezuje z njim, se pogosto omenjata filma Petelinji zajtrk in Pod njenim oknom. Tu je koristno poudariti, da v filmih ljudje igralce pogosto pomnijo po občutku, ki ga pustijo, ne samo po minutiži. Včasih je dovolj nekaj prizorov, da si gledalec ustvari občutek, da igralcu verjame.

Zakaj ga publika pogosto opisuje kot “domačega”

V javni percepciji se domačnost ne zgodi po naključju. Nastane, ko igralec deluje, kot da ga ne vidiš “igrati”, ampak ga vidiš “biti”. Pri tem je pomembno, da zna preklapljati med humorjem in resnostjo, brez da postane karikatura. To je redkejša lastnost, kot se zdi.

Če bi morali razložiti, kaj običajno najbolj prime pri takšnem profilu, je to naslednje:

• zna ujeti ritem situacije, brez da hiti ali “pobira” pozornosti na silo
• tudi v komičnem tonu ohrani verodostojnost lika
• v resnih prizorih ostane preprost, zato deluje bolj pristno

Kako brati biografije in filmografije, da ne nasedeš zmedi

Pri znanih osebnostih se na spletu hitro pojavijo netočnosti, predvsem pri seznamih vlog, datacijah ali poimenovanjih projektov. Najbolj zanesljiv način je, da ločiš med referenčnimi biografijami in bolj poljubnimi zapisi. Referenčni viri praviloma ponavljajo enaka osnovna dejstva in imajo jasen biografski okvir. Pri tej temi so temeljni podatki, kot so rojstvo, izobrazba in dolgoletna gledališka pripadnost, v zanesljivih zapisih stabilni.

To je pomembno tudi zato, ker bralci pogosto iščejo zelo konkretne odgovore, na primer kje je študiral, kje deluje in zakaj je postal tako prepoznaven. Pri takšnih vprašanjih ni smiselno kopirati dolgih seznamov, bolj uporabno je pojasniti, kako se je prepoznavnost zgradila.

Najpogostejša vprašanja, ki se pojavijo pri tej temi

Zakaj je gledališče pri njem tako pomembno

Ker je tam nastala osnovna disciplina. To je prostor, kjer igralec razvije glas, dikcijo, tempo in sposobnost, da drži lik skozi celoten lok predstave.

Je bolj komičen ali bolj dramski igralec

Občinstvo ga pogosto dojema kot zelo dobrega v komičnih legah, a ključ je ravno v tem, da komika pri njem ni ločena od resnosti. Ko zna igralec oboje, dobi več prostora.

Foto: Bojan Emerišič

Zakaj ga ljudje pogosto prepoznajo, tudi če ne znajo našteti vseh projektov

Ker ima prepoznaven način prisotnosti. Gre za kombinacijo mirnosti, občutka za čas in jasne besede. Tak vtis ostane, tudi ko se gledalec ne spomni naslova.

---

Če želiš razumeti, zakaj se o njem govori kot o igralcu, ki ga “vsi poznajo”, je odgovor preprost, a hkrati zahteven: prepoznavnost je posledica dolgega dela, predvsem v gledališču, kjer se igralec izoblikuje brez bližnjic. Ko se takšna baza prenese na film in televizijo, dobimo igralca, ki deluje naravno v različnih formatih. Zato se lahko zgodi, da ga nekdo spremlja zaradi humorja, drugi zaradi resnejših vlog, tretji pa zato, ker mu preprosto verjame.

Če želiš, lahko zdaj uredim še slogovne malenkosti, dodam ali odvzamem kak seznam, ali pa bolj natančno strukturiram podnaslove glede na tvoj WordPress format. Želiš še kakšen popravek?

Pripravil: J.P.

Vir: SNG Drama Ljubljana, AGRFT, SLOGI, socialna omrežja

The post Bojan Emeršič: Vsi mislijo, da ga poznajo, ampak se najbolj zanimiv del začne šele, ko pogledaš ozadje first appeared on NaDlani.si.