“Boj se strokovnjaka, ki trdi, da točno ve, za kaj gre”

Tako naj bi menda, sicer za določeno stroko, trdil star pregovor. Pa mislim, da ta velja kar za vsa področja in industrije.

Spodaj navedeno ni napad na medicino, ampak zgolj primer, kako se (vsa) stroka in njene doktrine spreminjajo in napredujejo.

Spodaj omenjeni primer naj ne bo razumljen kot izliv gneva nad medicino, ampak samo primer napake v stroki, znanosti, celotnem sistemu oziroma splošni človeški nevednosti.

Predvsem je tu pomembno dejstvo (da se ne zavedamo), da nikoli ne vemo, koliko ne vemo.

Pri vsaki novi stvari bi se morali – preden začnemo trditi, da vemo, za kaj gre – vprašati, kolikšen del celote smo s tem odkrili. Ker dokler ne vidimo dovolj, je vse bolj kot ne ugibanje in loterija.

Kot pravi pregovor: ‘Zaradi dreves ne vidimo gozda‘. Ko naša pot kadarkoli za trenutek zavije proti severu, to še ne pomeni, da gremo (in bomo prišli) na sever.

Pred leti so mi operativno odstranili domnevno nepomemben del telesa. Čez nekaj mesecev pa taisti zdravnik na kontroli pojasni, da naj bi medicina ugotovila, da gre pa le za vitalen del organizma.

‘So what?’ En (vitalen) del manj. Saj jih imam dovolj, kajne?

Dejstvo, ki ga na tem mestu ne smem pozabiti, je, da je prvotni vzrok za izgubo tega izključno v moji lastni neumnosti glede načina življenja. Že tu bi s kazanjem prsta na druge res trije kazali nazaj proti meni.

Robert Greene mi je na neki točki mojega ‘prebujanja’ zatrdil:

“…da sem bolj sam, kot se mi zdi. Vendar to naj ne bo razlog za strah, ampak za svobodo. Ko začnem prevzemati odgovornost za vse svoje odločitve in si končno dokažem, da vse stvari lahko dosežem sam, doživim občutek svobode. Nič več nisem odvisen od drugih, da namesto mene naredijo to ali ono, kar je zoprno in polno razočaranja. Tako zgradim samo-zaupanje, da se bom v vsaki neugodni situaciji znašel…” 

In ker vedno iščem svoj ‘zakaj’, poskušam omenjeno situacijo oceniti s sistemskega vidika.

. . .

Na prvi pogled morda preprosta, stvar s tega zornega kota postane izjemno zanimiva. In pri tem se vprašam:

• kako zdravnik pacientu, ki ga je operiral, po operaciji mrtvo hladno pove, da je zaradi napačnega prepričanja (svojega in prepričanja stroke, ki naj bi bil že prej znanstveno utemeljen) ostal brez pomembnega dela telesa? Stroka naj bi ‘po novem’ ugotovila, da ima ta del vendarle pomembno vlogo in odstranitev ni smiselna. Pa ne razumite tega napačno – globoko spoštujem njegovo odkritost, malodušnosti pa ne ravno.
• ali je šlo tu za nevednost stroke. Kdaj in na osnovi kakšnih dejstev je ta pred časom znanstveno utemeljila, da je karkoli v človeškem telesu nepomembno ali odveč? Kakšni so bili takrat strokovni argumenti, da tega brez večjih posledic lahko – ne samo odstranijo, ampak – serijsko odstranjujejo?
• razmišljam, kako oziroma kdaj lokalni kirurg na periferiji (ne v kakšnem UKC središču medicinske znanosti in dogajanja), ugotovi (in ravno pri meni?), da je odstranjevanje – pred tem znanstveno utemeljeno nepotrebnega ali vsaj ne vitalnega dela telesa – po novem zmota oziroma napačna doktrina?
• koliko časa moj zdravnik porabi za spremljanje novosti na svojem področju? Glede na uradne, v strokovni publikaciji objavljene raziskave, bi moral splošni zdravnik danes prebrati 19 strokovnih člankov, da lahko sploh ostane usklajen in primerno obveščen o vseh spremembah in napredku medicine. 19 strokovnih člankov na dan?
• koliko zdravniki sploh googlajo in berejo karkoli s stroko povezano? Zelo pogosto namreč slišim, da ima mnogo zdravnikov do pacientov, ki sami googlajo in se želijo bolj poučiti o svojem zdravju, izjemno odklonilen odnos.
• me, ker tu ne gre za novičke, ampak dolge poglobljene študije, glede na trende v sodobni družbi, zanima, kolikšno koncentracijo danes sploh še kdo premore pri branju tovrstnih odkritij in študij? Povprečen bralec naj bi (zaradi vseh ‘prednosti‘ sodobne tehnologije) zmogel zbrano prebrati 15 do 30 sekund dolg sestavek. Dvomim, da so zdravniki z ozirom na uporabo sodobnih tehnologij in življenjski slog kakšna huda izjema.
• če v 21. stoletju stroki še vedno ni jasno, kakšno vlogo v organizmu igrajo posamezni organi? So tovrstne odločitve še vedno mogoče prepuščene presoji in odločitvi posameznega zdravnika?
• glede omenjenega odstranjevanja, prej znanstveno utemeljeno nepotrebnega ali vsaj ne vitalnega dela: 10 let nazaj je stroka, nedvomno prav tako znanstveno utemeljeno, privzela nasprotno stališče: da gre pa le za del telesa s pomembno funkcijo. Zakaj potem danes poslušam, da je po novem odstranjevanje spet predpisana praksa? V približno enem desetletju naj bi stroka trikrat privzela ravno nasprotno stališče? In vsakič to tudi znanstveno utemeljila? Saj (vse stroke) stališč verjetno ne menjajo poljubno glede na družbene trende? Ali pač?

Širši pogled
Še enkrat bi rad poudaril, da gornji primer in vprašanja iz medicine služijo samo kot dejanski primer, ne pa kot ciljano bljuvanje po medicinski stroki. Če zdravnika in medicino zamenjate z mehanikom, nutricionistom, psihologom, ali inženirjem, boste dobili isto sliko.

Vse veje stroke (v zadnjem času) doživljajo precejšnje spremembe. Te že same po sebi nakazujejo na predhodne napake in zmotna stališča.

In tu ne iščem krivcev, ampak rešitve. Da pridemo do teh, rabimo namesto krivcev in simptomov identificirati temeljne vzroke.

Kazanje s prstom na druge se nikoli ni izkazalo za rešitev, ampak zgolj dregnilo v kakšen ego in odpor. Lahko bo tako tudi tokrat.

Ampak zadnja odločitev je vedno moja. In za to moram stati. Strokovnjak mi sicer lahko svetuje in pomaga. Ampak, za posledice moje nevednosti, lahkomiselnosti in napačnih odločitev vedno, kot pravita Greene in Taleb, tvegam sam, z ‘lastno kožo’.

Borut Kmetič

Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.

Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.

Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject

The post “Boj se strokovnjaka, ki trdi, da točno ve, za kaj gre” appeared first on Savus.