Bodimo že končno osamosvojena Slovenija, ne ex YU!

Moralno-politični in vse bolj gospodarsko-socialni zlom Slovenije, ki ga kažejo tuje analize in naše vse bolj prazne denarnice, potrjujejo njeno resno eksistenčno krizo. Postavlja se vprašanje, ali nadaljevati s krpanjem obstoječega ali izvesti temeljito rekonstrukcijo oziroma take globalne spremembe, da bi v bistvu to pomenilo začeti znova. Ne iz nič, ker osamosvojitev je dejstvo, podreti do temeljev in temeljito nadgraditi, izvesti takrat zamujeno in modernizirati. Prvotnim idejam in sodobnosti primerno.

Slovenska osamosvojitev se je več kot potrdila. Bolj na zunanje- kot na notranjepolitičnem področju. Nismo postali Švica, ta je samo ena, ne jemo pa trave, kar so nam nasprotniki napovedovali. Obstoječa demokracija je njena karikatura, pravna država, državljanska zavest in ponos so nekaj neznanega. Ne gre vsega pripisovati novim obrazom, drsenje navzdol se je začelo že pri Drnovšku, res pa smo pod zadnjo vlado dosegli dno, ki pa nikoli ni tako nizko, da ne bi moglo biti še nižje.

Trditev, da je sodobna Slovenija ujetnica totalitaristične preteklosti zaradi avtohtonosti komunistične revolucije, ni samo laž, ampak priznavanje lastne nemoči in neznanja. Komunistična revolucija je bila jugoslovanska, mi pa smo samostojna Slovenija. Zaradi nevarnosti državljanske vojne ob osamosvojitvi so nekdanji obdržali ključne pozicije in jih v zadnjih tridesetih letih še okrepili. Predvsem pa so ljudi ideološko okupirali s prepirom o naravi in vsebini druge svetovne vojne v Sloveniji. Ta ni imela slovenskega, ampak je bil odločilen jugoslovanski okvir. Poglabljanje slovenskega razkola, ki je glavno politično sredstvo nekdanjih, je treba prepustiti zgodovinarjem, kjer je bitka, kot je priznal Jože Pirjevec v Trstu na soočenju z Jožetom Možino, zanje izgubljena. Slovenski javnosti je treba vsiliti diskusijo o naši skupni prihodnosti. Ne ideološki, ampak načinu in vsebini življenja. Rešiti je treba ključne probleme pokojnin in oskrbe starostnikov. In ne pozabiti na demografijo, sicer je vse zaman!

Odplaviti kučanizem

Čeprav že od leta 1940 Slovenci nismo večinsko kmečki narod, je šele poosamosvojitveni čas popolnoma minimiziral njihov pomen. Nazadnje so svojo moč in pomen pokazali z Omanom pri osamosvajanju. V iskanju novega stebra naroda se moramo nasloniti na razred srednjih podjetnikov, ustvarjalcev nove vrednosti, ki izhajajo iz slovenskega okolja in imajo slovensko zavest. V slovenski družbi je dovolj volje in znanja. Tudi kapitala. Treba je izkoristi prednosti naše majhnosti, biti mednarodno odprt in vključevalen. Nikoli ne bomo ekonomska velesila. Prilagodljivost mora biti v najtesnejši povezavi z intelektualno prodornostjo, s pridnostjo in z žilavostjo, kar je bilo vselej značilno za naše prednike. Ideološki nasprotniki, ki jih pooseblja mož, čigar osebna opcija ni nikoli bila slovenska država, so v gospodarskem pogledu brez novih idej. Njihov poslovni svet je kraja, prisvajanje tujega, ne ustvarjanje nove vrednosti. Ne preteklost, naša prihodnost jih mora potisniti na smetišče zgodovine.

Foto: Bobo

Do državnozborskih volitev je manj kot leto dni. Zadnji čas je dati temu obdobju tako vsebino, da bo odplavila kučanizem. Sprožiti je treba gospodarski in socialni razcvet, boljše, človeka vredno življenje, postati enakopraven svetu, ki smo mu, če nismo bili v YU, vedno pripadali. Prepir o polpreteklosti, dejstva so vendar jasna, ki je lahko samo ideološki, ne more biti vsebina koalicije z volivci.

Slovenstvo, ki je izvedlo osamosvojite, postaja preteklost. Katedrala svobode ne more nadomestiti Nove revije. Če ne bomo dali prihodnosti novi vsebini, novim domačim ljudem, bo praznino zapolnil belgrajski kapital, ki se za to intenzivno napreza. Zoran Janković se izjemno trudi in v ljubljanski mestni hiši že propagira srbski balkanski Expo! V čigavo korist? Zanj smo očitno že njihov pašaluk.

dr. Stane Granda