Biti starš dandanes je izziv

Ko opazujem nove generacije otrok, vidim močne posameznike – individuume, ki si znajo poiskati svoj prostor pod soncem in iti za tistim, kar jim je pomembno. Pa naj bo to prav ali ne.

Pa se mi utrne misel: “Prav ali ne – za koga? Zame, ki zdaj pripadam že ‘stari generaciji’, med menoj in temi otroci pa je že širok in globok prepad. Prepad med vrednotami, kulturo, vizijo in sanjami v prihodnost, ter vsem v kar sem verjela in živela?

Za starše novodobnih otrok – ki imajo zaradi silovitih sprememb, ki se dogajajo v svetu na kolektivni in energetski ravni – ogromno dela s samimi seboj?

Za te male otroke, ki odločno zrejo v prihodnost, ki jo bodo nedvomno zaznamovali in predrugačili, (predvidevam) na način, ki nam zelo verjetno ne bo všeč, ker bo tako zelo drugačna od tiste, ki si jo morda želimo.

Ampak tak prepad se zgodi pri vsaki novi generaciji. Ta sprememba. Mi smo te spremembe vnašali počasi spoštljivo, prilagodljivo. V času nenehnih tehnoloških dosežkov in presežkov, v času ko se vrednote obračajo na glavo in ko je najnovejše dognanje jutri samo še za v staro šaro, pa nas, starejše občane, kot me šaljivo kličejo v službi, vse to dogajanje utruja.

Vir Unsplash

Zato moramo razumeti otroke, tudi mladino, zakaj so taki, kakršni so. Pripravljajo se na nekaj povsem novega, nekaj, kar mi z našim umom ne moremo razumeti, niti energetsko ne moremo sprejeti. In to jim kažemo na vsakem koraku, to nejevoljo, to ihto, tesnobo in druge slabe občutke. Kako mislite, da otroci doživljajo nas, take?

Morda pa je bolje, da široko odpremo srce, izključimo kontrolo, ki se je (kot lahko razberem v medijih) vključila na vseh frontah in dovolimo, da se spremembe dogajajo.

Svet se spreminja. Naš zemeljski um meni, da je to slabo, vesolje pa počne le to, kar počne že miljone let. Spreminja. Človek želi kontrolirati, ko ga je strah. In nas je strah. Tega, kaj nas čaka, nas je noro strah.

Ampak otroci ne morejo poskrbeti za nas. Sami moramo, vsem nelagodju, ki se nam poraja ob opazovanju življenja okrog sebe, navkljub.

Tako, kakor dovolimo, da so nove generacije drugačne od nas in in sprejmemo da je to uredu. Tako dovolimo in sprejmimo, da smo mi drugačni od njih in da je tudi to u redu.

Odprimo srce za obe nasprotji. Sta le dva konca iste palice. Bolj kot bomo v sprejemanju in dovoljevanju, lažje nam bo živeti. V sožitju, v harmoniji, v ljubezni.

Oziroma kot pravi moja duhovna učiteljica: “To kar vibriraš, kreiraš.”

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Biti starš dandanes je izziv appeared first on Savus.