Besir Pajaziti iz slaščičarne Medo: »To niso več stranke, postali so skoraj družina«

Nekateri lokali prodajajo kavo. Drugi tortice in sladoled. Pri Medu v Kočevju že skoraj tri desetletja prodajajo tudi nekaj, česar ni mogoče zapisati v cenik. Spomine. Nekateri današnji gostje so tja prvič prišli že kot otroci. Danes za mize sedejo s svojimi otroki. Vmes so zamenjali šole, službe, partnerje, nekateri so odšli drugam, drugi ostali doma. Medo pa je ostal. Skoraj nespremenjen, a vedno v trendu, pojasni vedno nasmejani Besir Pajaziti.

Prav na dan najinega pogovora je bilo v slaščičarni še posebej živahno. Po zaključku vrtca so tja prihajali mali maturanti, eni od številnih otrok, ki so v zadnjih desetletjih odraščali ob kepicah sladoleda, torticah in prvih samostojno naročenih sokovih.

»Spomnim se otrok, ki so prihajali sem s starši. Danes prihajajo s svojimi otroki,« pripoveduje Besir Pajaziti, predstavnik tretje generacije slaščičarjev, ki vodi eno najbolj prepoznavnih kočevskih slaščičarn.

Prihodnje leto bo minilo 30 let, odkar je družina Pajaziti svojo slaščičarsko zgodbo pripeljala v Kočevje. A korenine segajo precej dlje, v okolico Tetova in Gostivarja v Severni Makedoniji. Od tam je prišel Besirjev ded Daut, ki je svojo slaščičarsko pot sicer začel v Tržiču.

Njegovi trije sinovi so nato družinsko tradicijo nadaljevali vsak po svoje. Eden je ostal v Tržiču, drugi je odprl slaščičarno v Kranju, tretji pa je leta 1997 prišel v Kočevje.

»Danes smo že tretja generacija. Bratranci vodijo slaščičarne v Tržiču in Kranju, imamo tudi slaščičarno v Avstriji. Vsi smo ostali povezani s tem poklicem. In ko se srečamo, se pogovarjamo o poslu,« v smehu pripomni Besir.

Tujina ali Kočevje?

Ko je leta 2007 prevzel kočevsko slaščičarno, je imel komaj 22 let. V žepu je imel diplomo višje šole za komercialiste in veliko različnih možnosti. Prizna, da se je z ženo pred leti resno pogovarjal tudi o življenju v Švici, kjer je živela njena družina. Toda na koncu je prevladalo nekaj drugega.

»Odločil sem se, da nadaljujem družinsko zgodbo.«

Besir Pajaziti

Z družinskim poslom se je sicer začel spoznavati že takoj po osnovni šoli, ko je očetu pomagal med počitnicami. In v času nizkokaloričnih, brezglutenskih in brezlaktoznih živil se spominja okusov tistega časa.

»Ko sem začel delati, so bile najbolj priljubljene maslene torte, baklave in precej težje sladice. Danes ljudje iščejo nekaj povsem drugega. Manj sladkorja, manj maščob in čim bolj naravne sestavine,« pripoveduje. Sladkanje je tako postalo skorajda brezgrešno, se pošaliva.

Če so bile nekoč bogate kremne torte nekaj povsem običajnega, danes gostje posegajo po sadnih sladicah, lahkih kremah in izdelkih z manj sladkorja. Podobno je pri sladoledu, kjer vse več prostora dobivajo sadni okusi, pripravljeni iz sadnih pirejev.

Nasmeh je najboljši del sladice

Spreminjajo se trendi, a eno ostaja enako. Delo z ljudmi. »Gostinstvo je poseben poklic. Lahko imaš doma težave, lahko si utrujen, lahko imaš slab dan, ampak gost tega ne sme občutiti. Ko pride skozi vrata, ga mora pričakati nasmeh.«

Prizna, da je bilo na začetku marsikaj drugače. Ko so prišli v Kočevje, niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. Nato je prišla ena sobota, ko se je pred lokalom začela zbirati množica ljudi.

»Takrat sem videl, da bo to nekaj več. Potem pa gre. Vsak dan. Od jutra do večera. Vikendi, prazniki.«

Prav zato Besir o gostih ne govori kot o strankah. »Po toliko letih so postali skoraj družina.«

Medo ni samo slaščičarna. Je nekakšen osrednji prostor mesta. Kraj, kjer se ljudje ustavijo na kavi, ostanejo pri pogovoru in mimogrede rešijo še kakšno življenjsko vprašanje.

»Včasih kdo išče stanovanje, drug prodaja kolo, tretji potrebuje kakšno informacijo. Ljudje vedo, da se tukaj vedno nekaj dogaja.« Pošali se, da je v vseh teh letih postal skoraj nepremičninski posrednik, svetovalec in informator v eni osebi.

»Če se z ljudmi ne pogovarjaš, nekaj manjka. To ni samo strežba.«

Čeprav večino obiskovalcev predstavljajo domačini, se je glas o slaščičarni razširil tudi precej dlje od Kočevja. Pred leti je starejši izraelski par, ki se ukvarja s turizmom, Medo vključil med priporočene postanke za obiskovalce Slovenije. Od takrat se občasno zgodi, da se v Kočevju ustavijo tudi gostje iz Izraela, ki za slaščičarno izvedo prek turističnih priporočil.

»Vedno nas preseneti, ko kdo pove, da je za nas izvedel v tujini,« pravi Besir.

Od okusov Dubaja do mehurčkastega čaja

Da bi sledili času, družina redno spremlja novosti in trende. Obiskujejo sejme, spremljajo novosti in preizkušajo nove izdelke.

»Pri dubajskih sladicah sem bil prepričan, da gre za modno muho, ki bo – kot je to bilo pri mehurčkastem čaju – trajala nekaj mesecev. Pa sem se zmotil. Še vedno so zelo iskane.« V Kranju je ta trend že pozabljen, pove.

Kar se kočevske sladice tiče, izpostavi pito iz gozdnih sadežev, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom Kočevsko. Pri njeni pripravi so uporabili sestavine lokalnih ponudnikov in ustvarili sladico, ki na svoj način predstavlja Kočevsko. »Želeli smo narediti nekaj domačega, nekaj, kar bi povezovalo lokalne proizvajalce in naš kraj.«

Iz generacije v generacijo …

Danes v slaščičarni redno dela pet ljudi, v sezoni pa še nekaj dodatnih sodelavcev. Besir se ob tem že spogleduje z možnostjo, da bi tradicijo nekoč nadaljevala tudi četrta generacija.

»Bomo videli. O tem se bodo morali odločiti otroci sami. Mislim pa, da se bo starejša hči drugo leto med počitnicami že pridružila delu.«

Ko se pogovarjava, skozi vrata znova stopijo novi gostje. Nekdo pride po sladoled, drugi na kavo, tretji na tortico. Vsi trije so postreženi z istim zanosom, in tako sem kot zunanja opazovalka, ki ne prihaja iz Kočevja, dobila odgovor, zakaj so mize v Medu večino časa kar lepo polne.