Besede “Stati inu obstati” niso le fraza iz učbenika – so temelj vsega, kar danes smo

Vsako leto konec oktobra izložbe preplavijo buče, pajkove mreže in kostumi čarovnic. Otroci nestrpno čakajo na sladkarije, odrasli na zabave. A v senci vsega tega blišča in plastike skoraj neopazno mine dan, ki bi ga Slovenci morali praznovati z večjim ponosom kot katerikoli tuj praznik – dan reformacije.

Če ne bi bilo reformacije, če ne bi bilo Primoža Trubarja, danes morda sploh ne bi brali teh vrstic v slovenskem jeziku. Trubar je bil tisti, ki si je upal reči, da morajo imeti tudi Slovenci knjige v svojem jeziku. Leta 1550 je izdal Katekizem in Abecednik – prvi slovenski tiskani knjigi, ki sta za vedno spremenili našo zgodovino. Z njima se je začela zgodba slovenske besede, ki nas je ohranila kot narod.

Reformacija se je sicer začela v Nemčiji, 31. oktobra 1517, ko je Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu pribil svojih 95 tez in zahteval, da se Cerkev spremeni. A odmev teh tez je dosegel tudi naše kraje – in rodil se je slovenski jezik, slovenska pisava, slovenska misel.

Martin Luther.

Dan reformacije praznujemo od leta 1992, a žal ga mnogi dojemajo le kot še en prost dan, ko se za trenutek odpočijemo ali pa hitimo pripravljat noč čarovnic. V resnici bi morali ravno ta dan nameniti spominu na pogum mislecev, ki so verjeli v moč besede.

Trubarjeve besede Stati inu obstati niso le lepa fraza iz učbenika – so temelj vsega, kar danes smo. Reformacija ni prinesla le novih verskih idej, prinesla je samozavest, da Slovenci zmoremo misliti in ustvarjati v svojem jeziku.