Beseda hajzl je nekoč odmevala skoraj pri vsaki hiši, danes pa jo mnogi razumejo narobe

Beseda hajzl zveni grobo, nekoliko starinsko in za marsikoga celo smešno. Starejše generacije jo poznajo brez dodatnega pojasnila, mlajši pa jo pogosto slišijo le še v šalah, narečnih pogovorih ali pripovedih o življenju na podeželju. Njen osnovni pomen je preprost: hajzl pomeni stranišče, najpogosteje staro zunanje stranišče oziroma majhno leseno ali zidano hišico za opravljanje potrebe.

Izraz nikoli ni veljal za posebno uglajenega. Uporabljal se je v vsakdanjem pogovoru, predvsem v domačem okolju, na kmetijah, v delavskih naseljih in krajih, kjer so se v slovenski govor stoletja vpletale nemške besede. Danes ga večinoma razumemo kot narečno ali pogovorno poimenovanje, ki lahko zveni šaljivo, robato ali celo žaljivo, odvisno od stavka in govorca.

Prav v tem se skriva njegova zanimivost. Hajzl ni samo beseda za stranišče. Je droben jezikovni ostanek časa, v katerem kopalnica v hiši še ni bila samoumevna, stranišče pa je pogosto stalo nekaj korakov stran od glavnega poslopja.

WC školjka

Kaj pravzaprav pomeni beseda hajzl?

V svojem najpogostejšem pomenu beseda hajzl označuje stranišče. Pogosto se nanaša predvsem na zunanje stranišče, ki je stalo na dvorišču, ob gospodarskem poslopju, za hlevom ali ob robu vrta.

Takšno stranišče je bilo navadno preprosta lesena hišica z vrati, manjšo odprtino za svetlobo in sedežem nad jamo. V številnih krajih so mu rekli tudi stranišče na štrbunk. Izraz hajzl pa se je uporabljal širše, zato je lahko pomenil tudi navadno notranje stranišče.

V stavku »grem na hajzl« zato ni nobene skrivnosti. Govorec preprosto pove, da gre na stranišče. Izraz pa je dovolj neformalen, da ga v uradnem pogovoru, poslovnem besedilu ali kulturnem nastopu praviloma ne uporabljamo.

Beseda je v slovenščino prišla iz nemškega govornega okolja

Hajzl je povezan z nemško besedo Häusl oziroma Häusel, ki pomeni majhna hiša ali hišica. V avstrijskem govornem prostoru je takšna beseda postala tudi pogovorno poimenovanje za stranišče.

Slovenski govorci so izraz prilagodili domači izgovarjavi. Iz nemškega Häusl je nastala oblika hajzl, ponekod tudi hejzl ali häjzl. Takšno prevzemanje besed ni nič nenavadnega. Slovenščina je skozi zgodovino sprejela številne izraze iz nemščine, zlasti na področju obrti, gospodinjstva, vojske, prehrane in vsakdanjega življenja.

Med podobnimi pogovornimi izrazi so denimo šrauf, lojtra, cajt, štala in šporhet. Nekatere od teh besed so še vedno zelo žive, druge pa počasi izginjajo iz vsakdanjega govora.

Različna izgovarjava razkriva tudi domače narečje

Oblika besede se lahko nekoliko spremeni glede na pokrajino. Nekdo bo rekel hajzl, drugi hejzl, tretji pa bo uporabil povsem drugačen izraz. Prav takšne razlike razkrivajo, kako pisan je slovenski narečni prostor.

Besedo pogosteje srečamo v govorih, ki so bili zgodovinsko močneje povezani z avstrijskim in nemškim jezikovnim okoljem. Kljub temu je dovolj razširjena, da jo razumejo ljudje iz večine slovenskih regij.

Hajzl ni vedno samo stranišče

Pomen besede se lahko spremeni tudi glede na okoliščine. Včasih jo ljudje uporabijo za zelo umazan, zanemarjen ali neprijeten prostor. Izjava »to je pravi hajzl« zato ne pomeni nujno, da nekdo govori o stranišču. Lahko želi povedati, da je prostor neurejen, umazan ali v slabem stanju.

Takšna raba je že izrazito slabšalna. Beseda postane ocena prostora in ne več njegovo dejansko ime. Podobno lahko nekdo zanemarjen lokal, sobo ali hišo označi za luknjo, svinjak ali hajzl.

V nekaterih drugih slovanskih jezikih ima sorodna beseda še ostrejši pomen in se uporablja tudi kot žaljivka za neprijetnega ali pokvarjenega človeka. V slovenščini je takšna raba manj običajna, vendar je mogoče njen žaljivi ton razumeti iz konteksta.

V formalnem jeziku se ji je bolje izogniti

V knjižnem jeziku so primernejše besede stranišče, toaleta ali WC. Izraz hajzl je dobro uporabiti predvsem tedaj, kadar želimo prikazati narečni govor, domačnost, zgodovinsko okolje ali nekoliko robatejši način izražanja.

V leposlovju lahko beseda hitro ustvari vzdušje. Stavek, v katerem stari oče omeni hajzl za hlevom, bralcu pove precej več kakor zgolj podatek o stranišču. Pred očmi se pojavijo dvorišče, lesena vrata, mrzla zima in čas, ko je bilo treba ponoči iz tople hiše stopiti na prosto.

Stare zunanje hišice so bile del vsakdanjega življenja

Še pred nekaj desetletji notranje kopalnice niso bile prisotne v vsaki hiši. Zunanje stranišče zato ni bilo znamenje posebne revščine, temveč običajen del številnih domačij.

Pozimi je bil obisk takšnega prostora neprijeten, poleti pa so težave povzročali vonj, muhe in vročina. Kljub temu so te hišice ostale v uporabi zelo dolgo, ponekod pa jih je ob starejših gospodarskih poslopjih mogoče videti še danes.

Telefon, WC školjka

Beseda izginja, zgodba za njo pa ostaja

Hajzl danes počasi prehaja med izraze, ki jih mlajši razumejo, vendar jih sami redko uporabljajo. Sodobne hiše imajo notranje sanitarije, jezik pa se je prilagodil drugačnemu načinu življenja.

Beseda kljub temu ostaja zanimiva, ker v nekaj glasovih združi zgodovino bivanja, vpliv nemščine in narečno raznolikost slovenskega prostora. Ni knjižna in tudi posebno lepa ni, vendar prav zaradi svoje neposrednosti ostaja prepoznavna.

Naslednjič, ko boste slišali, da nekdo omenja hajzl, boste vedeli, da ne govori le o stranišču. Morda se spominja tudi stare domačije, lesene hišice na robu dvorišča in časa, ko je bila pot do stranišča nekoliko daljša od hoje do konca hodnika.

Besede, ki jih takrat niso uporabljali tako, kot jih uporabljamo danes

Objava Beseda hajzl je nekoč odmevala skoraj pri vsaki hiši, danes pa jo mnogi razumejo narobe se je pojavila na Vse za moj dan.