Berač: Kako se je začela zgodba slavne “kočevske” jedi?

Se spomnite kluba Pagat v Kočevju? V devetdesetih je veljal za priljubljeno središče mladih. Vsak petek in soboto so tam nastopali lokalni bandi, ki so poskrbeli za zabavo in sprostitev. Po plesu dolgo v noč seveda prija hrana. In tako se je rodila še druga zgodba – zgodba o beraču.

Pod teraso kluba so takratni lastniki Roman Kirn, Robert Kozina in Robert Zatler priredili prostor za pripravo hitre hrane. »Kaj bi mi sedaj naredili, mora biti nekaj inovativnega,« je takrat razmišljal naš sogovornik Roman Kirn.

Kirn se je nagibal v smeri pice. »A ker je priprava s testom bolj komplicirana in ker takrat zamrznjenih pripravkov še ni bilo tako enostavno dobiti, smo se odločili, da naročimo 300-gramske podolgovate štručke in jih nadevamo podobno kot pico,« nadaljuje sogovornik.

Vztrajal je, da jih ne pripravijo v mikrovalovni pečici, ampak v žar pečici, da bodo hrustljavi. In tako se je rodil znameniti in nikoli pozabljeni berač, ki so ga ponujali v istoimenskem lokalu s hitro prehrano. Poleg so ponujali še pomfri in druge dobrote za obiskovalce lokala in tudi druge, ki so tja prišli zgolj zaradi hrane. »Izkazalo se je, da je bil berač še daleč najbolj priljubljen.«

Zakaj berač?

Roman in oba Roberta so bili prijatelji že v osnovni šoli, družila jih je ljubezen do taroka. Poznavalci igre vedo, da ime Pagat, kot se je imenoval njihov lokal, izhaja iz taroka. Za sendvič, ki so ga ustvarili, pa so izbrali ime berač, ki je prav tako del igre s kartami. »Mešanica sendviča in pice je taka skromna hrana, naj bo pa berač,« v smehu pripomni Kirn.

»Takrat smo si res želeli prodajati nekaj, česar ni bilo oziroma ni bilo tako pogosto. Važno nam je bilo, da se je naredilo hitro. V lokalu je bilo okoli 400 lačnih,« se spominja veselih časov in doda, da je včasih več ljudi čakalo na berača, kot jih je bilo v zgornjih prostorih diskoteke.

Mesto je bilo takrat še živo, ljudje so prihajali tudi iz drugih diskotek, blizu je bila šola. »Ob petkih in sobotah zvečer je bilo toliko lačnih, da nismo uspeli navoziti tolikšne količine kruha. Dobro je bilo!« zaključi Kirn.