ARTICLE AD
V tokratni duhovni misli bo duhovnik Benedikt Lavrih spregovoril o pogosto prezrti, a izjemno pomembni vrednoti – ponižnosti. V svetu, kjer prevladujeta samozadostnost in tekmovanje, nas Kristus vabi k drugačni poti: k iskrenemu sprejemanju sebe, svojih darov in svojih šibkosti. Ponižnost ni znak šibkosti, ampak moči – kaže se v ljubezni, spoštovanju in pripravljenosti služiti drugim z odprtim srcem.
Tisti, ki so sledili katoliški vzgoji, so bili spodbujeni, da so skromni in ponižni. Napačna vzgoja za ponižnost, ni krščanska. Kristus želi, da smo dobri ljudje, da to delamo in uresničujemo in s tem jasno pokažemo, da je moč človeka, ne v tem, kje na katerem mestu je, ampak je v dejavni ljubezni.
Ponižnost ni v tem, da ne sprejmem darov in talentov, ki jih imam. Ponižnost se odraža po načinu odnosa do sebe, bližnjih, Boga in materialnih darov. Sprejemam jih, cenim, spoštujem in se jih veselim. Z njimi pomagam bližnjim in sebi v rasti. Ponižnost ni v tem, da se pustim slepo voditi ali poteptati.
Otrokom tega sveta damo hitro vedeti, da so pametni, imajo vse pravice. Pozabili smo na spoštovanje, manjka srčnost in vrednote. Otroci tega sveta so bogovi, smejo vse, a srčnost je daleč od vzgojne poti. Premalo jim pomagamo, da bi rastli in se oblikovali v ravnovesju vseh potreb človeškega bitja. To je pot k ponižnosti. Preprosto, iskreno, spoštljivo sprejemanje samega sebe in to se potem razodeva v odnosih na vseh področjih življenja.
Tudi negativno plat svojega bitja je potrebno sprejeti in se podati na pot spreobrnjenja. K ponižnosti nas pripelje tudi to, da se zavedamo lastne šibkosti in nemoči na področju spreobrnjenja. Padamo zaradi nekih osebnih slabosti in to nas vodi na začetek poti spreobrnjenja.
Zavest, da ne zmorem v življenju vsega je ponižnemu človeku blizu in se z lahkoto zateka k Bogu.
Ponižen in preprost molivec
Opažam, da nekatere ljudi današnjega časa postavi v držo ponižnosti in skromnosti težka preizkušnja in popolna nemoč. “Vedno sem bil prepričan, da zmorem prav vse, a danes po srečanju z boleznijo sem postal ponižen in preprost molivec.” Trditev moškega, ki je na zunaj obvladal vse, ga življenje spravi na kolena. Moli in postaja ponižen.
Ljudi ki so polni sami sebe, imenujemo jih važiči ali naduteži nikogar ne potrebujejo. Če pa imajo bližnje ob sebi, jih uporabljajo za svojo korist.
Jezus nam pomaga pri vzgoji za ponižnost. Povabljeni na neko prireditev. Postavimo se na prvo mesto. Povedo nam, da se moramo pomakniti nazaj, kjer so nam določili mesto. V takšnem položaju nismo radi, a lahko nam pomaga, da se vzgajamo za ponižnost.
Jezus pravi, da se ponižnost uresničuje tudi v tem, da na gostijo, zabavo povabimo uboge, zapuščene. Tudi to je pot k ponižnosti. Življenje nas uči ponižnosti. Skupnost, posamezniki nam tudi dajo priložnost za pot v ponižnosti. To je kvaliteta življenja, ki nam daje več življenja, in tudi kvalitetne lepe odnose do vsega v življenju.
Benedikt Lavrih, duhovnik
Foto: Portal24
Morda vas zanima tudi
Objava Benedikt Lavrih: Ponižnost – Jezusov pogled na veličino je bila najprej objavljena na Portal24.