Belo se pere na devetdeset pogovor po premieri filma

Ganljiv, humoren in navdihujoč film o soočanju z boleznijo. »Belo se pere na devetdeset« je pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pisateljice in sedaj tudi scenaristke filma Bronje Žakelj. Tako so v film prenesli duh nekega preteklega, skupnega časa v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa kakav Benko, okusni Albert keksi, razne oddaje po televiziji…. Nenadoma pri štirinajstih letih zaradi raka izgubi mamo, nato se mora v mladosti s to zahrbtno boleznijo soočiti še sama. Zatem še nesreča brata Roka… Kljub številnim in skoraj nepremostljivim izzivom se Bronja z njimi spoprijema z mešanico solz, smeha in neomajnega optimizma. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni. Film je bil posnet po resnični zgodbi in avtobiografskem romanu z istim naslovom. Moramo pa opozoriti gledalce, da film vsebuje intenziven prizor, ki lahko pri nekaterih gledalcih povzroči nelagodje, omotico ali slabost.

Po premieri filma »Belo se pere na devetdeset« v Mestnem kinu Domžale, ki je bil na sporedu v petek, 21. novembra 2025, so se pogovoru po filmu ob razprodani dvorani odzvali avtorica knjige, pisateljica in scenaristka filma Bronja Žakelj, režiser in scenarist Marko Naberšnik ter mlada igralka, ki je zaigrala Bronjo, Lea Cok. Pogovor z ekipo filma je vodil direktor Kulturnega doma Franca Bernika Domžale Jure Matičič. Za nekaj česa se je ekipi na odru pridružil tudi Boris Kopitar, pevec in voditelj mnogih oddaj, saj je pri nekaj kadrov v filmu, kot so zabavne oddaje tistega časa, sodeloval tudi Boris.

Je pa film resnično lepo posnet, stari deli mesta, tudi nekaj starodobnih vozil tistega časa so gledalci videli, od Zastave 101 do avtobusa znamke TAM….. Poustvarjena stara poročila tistega časa, nerganje Bronjinega očeta, ki ga je odlično zaigral Jurij Zrnec, poročila o osamosvojitvi in še in še.

Kot je v pogovoru po filmu dejala avtorica romana in scenaristka filma Bronja Žakelj, se jima je z Markom Naberšnikom zdelo zelo pomembno, da obdobje tistega časa dobro uvrstiva v film. »Ta svet, tisti čas otroštva je bil namreč zame zelo pomemben. Ne samo zato, ker smo bili takrat še vsi skupaj, ker je bila mama še živa in naša kuhinja topla in polna, ampak tudi zato, ker je bil zame to čas brezpogojne ljubezni, varnosti in elementarne sreče. Gre za čas, ko sem v žepe pospravila vse dobre karte, ki sem jih lahko položila na mizo pozneje, takrat, ko me je življenje hotelo zabrisati iz igre. Najpomembnejše se nama je zdelo, da ostaneva v ključnih točkah zvesta romanu, da se dotakneva nekaterih pomembnih življenjskih tem, da ohraniva duha in sporočilo zgodbe ter ne zaideva v patetičnost in karikiranje. In ko sva imela postavljene te temelje, sva začela pisati scenarij. Zares je nadrealen občutek, ko se pred teboj začne vrteti film o življenju, ki si ga že odživel. Ko gledaš film, v katerem si, a te hkrati ni. Moram reči, da je zame to kar zapletena reč. Ker se še enkrat zgodi vse. Vse lepo, ampak tudi vse hudo,« je dejala pisateljica Bronja Žakelj.

Tudi režiser in scenarist Marko Naberšnik je dejal o Bronjinem romanu, da ima v sebi svetlobo, lahkotnost in na trenutke tudi duhovitost v načinu, kako prikaže dogodke. »Kolektivni spomini, ki izvirajo iz nekdanje Jugoslavije, so še vedno živi. V filmu je tako prikazan del socialnih konstruktov okoli varčevalnih ukrepov, bonov za bencin, vožnje par nepar ter kupovanje dobrin v Italiji. A to je le del zgodbe. Ravno toliko prisoten, da označi zgodovinski čas, v katerem se film dogaja. Sicer smo se bolj osredotočili na družinsko zgodbo. Tragične dogodke smo skušali osmisliti skozi duhovni razvoj človeka: smrt je del nas in vsaka smrt tudi ni konec sveta. V zgodbi smo priča smrti, ki za junakinjo pomeni prezgodnje odraščanje, smrti, ki predstavlja popoln šok, in smrti, ki je naraven odhod s tega sveta. Vsi tragični dogodki torej niso enaki,« je dejal režiser in scenarist Marko Naberšnik.

Bronja Žakelj se kljub temu, da jo ob najbolj prelomnih trenutkih v življenju pustijo na cedilu najbližji, vrstniki in sistem, ne preda, ne obupa, ampak se bori do konca, vsekakor tudi zaradi popotnice nekoč srečnega in varnega zavetja, ki ji ga je družina dala v ključnih trenutkih njenega otroštva. In kar ji je kasneje zmanjkalo, sama išče naprej, in zdi se, da na koncu tudi najde, prav z iskreno, surovo, a prepričljivo izpovedjo svoje zgodbe, ki je na trenutke tako tragična, da vzame sapo, na trenutke iskriva in humorna, kjer se ne boji več soočati s smrtjo, samostjo, boleznijo, vlogami svojih družinskih članov ter nenazadnje sama s sabo.

Avtobiografski prvenec Bronje Žakelj »Belo se pere na devetdeset« je prvič izšel leta 2018 pri založbi Beletrina. Gre za enega najbolj branih slovenskih romanov zadnjih desetletij, avtorica pa je leta 2019 zanj prejela tudi nagrado kresnik.

Film si le oglejte, saj pokaže vso dramatičnost življenja.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar