Balet Frida. Barvita koreografska vizija Annabelle Lopez Ochoa v izvedbi mariborskega baleta!

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je 14. novembra 2025 v Dvorani Ondine Otta Klasinc uprizoril slovensko premiero sodobnega baleta v dveh dejanjih Frida, belgijsko-kolumbijske koreografinje Annabelle Lopez Ochoa na glasbo Petera Salema v koprodukciji z Opero v Wroclawu.

Praizvedba baleta Frida je stekla februarja 2020 v Nizozemskem nacionalnem baletu, sicer prirejena iz krajše verzije baleta Zlomljena krila za angleški nacionalni balet (2016). Po konceptu in libretu koreografinje Annabelle Lopez Ochoa se sledi skoraj dveurni barviti baletni ilustraciji, dveh dejanj ob enem odmoru, ki dočara življenjsko zgodbo ikonične mehiške slikarke Fride Kahlo/ rojene: Magdalena Carmen Frieda Kahlo y Calderón (1907-1954), ki je svoje rojstvo povezovala z mehiško revolucijo, torej tri leta kasneje, vendar uradni zapisi kažejo nekoliko drugače. Pravijo, da je smrtna bolečina botrovala, da se je Frida Kahlo posvetila umetnosti, njena avtorska dela pa so manifestirala življenje; prej bi rekla, da se je intuitivno zdravila z umetnostjo, da je lahko svoje telo mazilila z življenjem. Je pa dejstvo, da je že zarana ukazala na svoj slikarski talent. Frida se je rodila v zakonu očeta, priseljenca iz Nemčije in matere s poreklom avtohtonega mehiškega ljudstva Purépecha. V stik z umetnostjo je prišla preko očetovih fotografskih angažmajev. K risanju je Frido spodbujal očetov prijatelj, grafični umetnik Fernando Fernández, bila je njegova vajenka, in je bil navdušen nad njenim talentom. Kot otrok je prebolela otroško paralizo, imela je ohromljeno desno nogo, zaradi katere so jo sošolci klicali ‘lesonoga Frida’. Oče se je še posebej posvetil njeni vzgoji tako, da mu je uspelo vpisati Frido na elitno gimnazijo Escuela Nacional Preparatoria.

Ključni dogodek, ki je zaznamoval umetnico Frido Kahlo se je zgodil 1925, ko se je s svojim tedanjim fantom Alejandrom vračala z avtobusom domov, in je doživela hudo telesno poškodbo ob trku avtobusa s tramvajem; njene polomljene kosti in hrbtenica so poškodovale medenico in tudi organe ter preluknjale še maternico. Preživela je. Tri mesece je nepremično ležala v bolnici, nato še tedne doma, ko je njena mati prišla na idejo, da nad njeno posteljo postavi ogledalo, da bi se lahko videla, saj niti glave ni smela premikati. Tako so v odsevu zrcala začele plesati njene podobe, oče pa ji priredil slikarsko stojalo. Eden od njenih znamenitih rekov je: ‘Stopala, zakaj vas potrebujem, ko pa imam krila, da lahko letim?’

Koreografinji Annabelli Lopez Ochoa je uspelo ustvariti edinstven baletni portret feministke, upornice in slikarke Fride Kahlo, barvito koreografsko vizijo zasnovano na njenem umetniškem opusu, kjer svobodomiselna umetnica niza svoje portrete, ki govorijo o njenih psihičnih ter telesnih bolečinah, svoje telesne bolečine pa prepleta s smrtjo. Eden od njenih portretov, kjer se združi s smrtjo je: Frida za Dan mrtvih, kjer se uzre okostnjak okroglih votlih oči, oblečen v dolgo vijolično krilo in ogrnjen s tradicionalnim šalom. Frida Kahlo je ustvarjala tudi svet naravne lepote, ko je slikala papige, opice, jelene, cvetje, listje, še posebej metulje, ptice, pestro barvito simboliko, ki jo je povezovala s svojimi stanji, medtem, ko se je z barvami izražala, kot je to odseval barviti spekter njenih tradicionalnih oblačil, ki jih je nosila.

Balet Frida se začne z odprtim odrom, ko se na osvetljenem odru z vrha, pa vse do tal spuščajo dolge, številne svetlobne rdeče niti ali drobni svetlobni trakovi, ki Frido spremljajo skozi življenje; je motiv iz njenih del. Tako se že na začetku srečamo z živo scensko pokrajino scenografinje in kostumografinje Dieuweke van Reij, z rdečim vizualnim motivom, ki ga je slikarka Frida povezovala s krvjo, življenjem in smrtjo. Ob gromkih tonih skladatelja Petra Salema se na sceni pojavi skupina okostnjakov, ki prične svoj plesni marš na Dan mrtvih in zaplešejo okoli velike kocke, ki simbolizira življenjski prostor slikarke Fride Kahlo, ki se je rodila, ustvarjala in umrla v svoji hiši, svojem domu v Ciudad de Méxicu, v tako imenovani Modri hiši. Diuweke van Reij je s svojimi kostumi barvito oživela umetniško pokrajino Fride Kahlo, ki se začne z izvirnimi kostumi okostnjakov, nato so v različni barvitosti tonov, zašumela še dolga voluminozna krila obrobljena z belo čipko. Oblikovalec svetlobe Christopher Ash, je s svojim svetlobnim sijem še dodatno krepil dramatiko plesnega in kostumskega kolorita, in scena zaživi v siju mehiške sončne barvitosti Fridinih dni. Okostnjaki so odprli prostor in pripravili teren za usodno leto 1925, ko se na sceni pojavita gimnazijka Frida / Catarina de Meneses (alternacija: Asami Nakashima) in njen Alejandro / Yuya Omaki( Jan Trninič), v pogovoru, mladostnem duetu, ko nenadoma zadoni udar in se sliši žvenket razbitega stekla, na tleh pa obleži Frida, obdana s priročnimi okostnjaki.

Medtem, ko je bila prisiljena ležati v postelji, je odkrivala moč slikarstva pod duhovnim vodstvom Jelena/ Asami Nakashima (Tetiana Svetlična), ki prevzame vlogo njenega alter ega. V prvem dejanju prikovana na posteljo in v svoji umetniški viziji, Frida dočara svojih devet moških inkarnacij, ki zaživijo v njenih ikoničnih avtoportretih, odeti v barvita ženska oblačila, ki jih je sama nosila, tudi so njeni simboli kulturnega ponosa in feministične identitete.

In prvo dejanje zažari v sončni barvitosti ženskih oblačilih v Fridinih barvitih portretih moških moči, ko skupina moških plesalcev vrtinči ter vetri prostor v vrtincih dvigajočih se mogočnih kril, ki v svojih voluminoznih širinah zaobjamejo prostor okoli nje, kot tudi z njo. Pogled na to magično množico telesnih moči v barvitosti vrtečih se kril, dobesedno fascinira, ko vijugajo okoli Fride, po odru, oblikujejo osmice in polnijo prostor z energijo življenja. Ta široka pleča, velike roke in pokončnost, se odseva na sceni v plesu devetih moških/ Fridinih moških portretov: Zelena Frida: Tomaž Viktor Abram Golub, Svetlomodra: Matteo Magalotti, Vijolična: Jan Trninič, Rumena: Matteo Beeckman, Rdeča: Davide Buffone, Modrozelena; Aleksandar Trenevski, Lila: Jodin Cozzutti, Temnomodra: Lucio Mautone, Roza: Maro Vranaričić, ki jo spremljajo, podpirajo in so njeni sopotniki.

Leta 1927 se je Frida Kahlo včlanila v komunistično partijo, kjer je drugič srečala Diega Rivero (1886-1957) uveljavljenega mehiškega umetnika; prvič pa še za časa svojega šolanja na gimnaziji. Po strastnem srečanju in enoletnem razmerju sta se poročila. Kmalu je dojela, da bo večinoma sama, kajti Diego ni znal biti zvest eni sami ženski. V novem razmerju z novo ljubico (pevko Chavelo Vargas), ki jo v duetu z Diegom doživeto odpleše Mina Radaković (Nuša Urnaut), ob posnetkih Chvele Vargas. Za Frido pa se prične novo fizično in čustveno trpljenje: ‘V mojem življenju sta se zgodili dve veliki nesreči. Ena je bila s tramvajem, druga pa z Diegom Rivero. Toda Diego je bil daleč hujši’, je zapisala.

Prvo dejanje se zaključi ob njenem spontanem splavu, ko Frida obleži ob rdeči mlaki, na njo pa se usujejo rdeči trakovi in jo dvignejo okostnjaki. Okostnjaki so v vseh scenskih prizorih nenehno prisotni, so gibki, plesni, včasih humorno naravnani, ko napovedujejo smrt ali dopustijo življenje v smislu grškega zbora in si niso enaki. Kdo je kdo se ne da razbrati, kajti njih obraze zakrivajo maske smrti: Prvi okostnjak, Kosmati okostnjak: Sytze Jan Luske, Drugi: Christopher Thompson, Tretji: Aleks Sušek, Četrti: Angelo Menolascina, Peti: Yuya Omaki. Vlogo Okostnjakov prevzamejo še plesalke: Nuša Urnaut, Mina Radaković, Olesja Hartmann, Tea Bajc, Satomi Netsu, Ines Petek, Hristina Stojčeva, / Ivana Borovšak, Naja Kapun, Ela Narat, Greta Hrastak / KGBMB in Mircea Golescu.

Po pavzi je sledilo drugo dejanje, kjer se Frida znova usmeri v umetnost in oblikuje vizije plodnosti ter ponovnega rojstva, se vrstijo njene podobe naravnih sil, njena simbolika življenja. Očitno je Diegu oprostila njegovo nezvestobo in sprejela svojo samoto. Dve leti po poroki je naredila portret velikega okroglega Diega in nje, kako stoji ob njem, majhna in drobna v svoji značilni noši: Diego in Frida (1929). Z Diegom sta se napotila v Ameriko, kar naznanijo novi toni elektronske glasbe Petra Salema, kjer v svoji globeli osame, išče uteho v ljubezenskih avanturah, kar Diego sprejme in ostaneta skupaj in se po nekaj letih skupaj vrneta v Mehiko. Po vrnitvi je naslikala najbolj znana dela, med drugimi Las dos Frida-Dve Fridi (1939) in Zlomljeni steber -La kolumna rota (1944), ki je sledil po novi operaciji hrbtenice z novimi opornicami trupa.

Na odru pa so se predstavile tri Fride čiste beline, treh čustvenih stanj, slikarka: Catarina de Meneses, pokončna Viktorijanska Frida – Lana Drušković (Branka Popovici) in Frida iz Zlomnjenega stolpa – Broken Column Frida: Beatrice Bartolomei, ki srhljive bolečine svojega lika, Frido v primežu nemoči, prepričljivo, nemo izkriči.

V tem času Frida izve še za odnos Diega in njene sestre, zato si v znak upora odreže lase. Njeno zdravstveno stanje se je znova začelo slabšati, v tem času je ob njej bil Diego, in umre v njegovem naročju, ko se nad njo dvigne in zavrti bleščeča Ptica: Ema Perić, simbol njenega neukrotljivega duha, osvobojena duša, ki končno lahko poleti. Okostnjaki so znova odpirali in zapirali njen prostor, na steni pa se je bočila, barvita poslikava velikega metulja, ko globoko pretresen Diego, ob tihi glasbi svojo Frido pripne med velika metuljeva krila.

V drugem dejanju so za barviti kolorit ter novo scensko svežino poskrbele Fridine življenjske poslikave: Listi: Nuša Urnaut, Tea Bajc, Satomi Netsu, Ines Petek, Branka Popovici, Nuška Gujt, Beatrice Bartolomei, / Ivana Borovšak, Naja Kapun, Branka Popovici, /Ivana Borovšak, Naja Kapun, Greta Hrastak, Ela Narat, Pia Capl Škrinjar/ KGBMB, ki jim je radoživo sledila njihova nasmejana Kraljica listov: Tetiana Svetlična, v okolju svojih zelenih barv, tako kot se od Narave pričakuje. V skupinskih oblikah so Listi obkroževali, podpirali Frido, se delili v manjše skupine ter duete, ob glasbi in plesu in barvito zasvojili oder.

Bogati koreografski jezik Anabelle Lopez Ochoa se po odru fluidno širi in povezuje od baletne bele klasike, do sodobne plesne ekspresije, ob avtohtonih narodnih motivih. Gibko in z navdihom je Ochoa na baletne špice postavila: Jelena, Ptico in Kraljico Listov. Ljubki Jelen, Fridin alter ego, se zdi kot njen duh mladosti, ki v izvedbi Asami Nakashime in njeni usklajeni lepoti gibanja ter dominantni drži, očara in pritegne pozornost. Glavno vlogo, lik slikarke Fride Kahlo, njene travme, neravnovesja, trpeča bolečine in ljubezenske strasti, je pristno odigrala Catarina de Meneses, tudi se poglabljala v slikarkin življenjski realizem in je svojo vlogo odplesala gibko in doživeto. Frida je še ena Catarininih velikih baletnih vlog, ki jo je znala dovršeno in rahločutno niansirati. Bila je ljubka, ko je osvajala Diega / Ionut Dinita, njuni dueti so se veličastno izpeli, ko sta se podala v višave in zahtevne dvige. Diego Rivera je bil zelo okrogel in si je v tej vlogi tudi Ionut Dinita ‘prislužil’ dodatni ‘trebuh’, ki pa ga nikakor ni omejeval v njegovi zahtevni vlogi. Diego je bil edini v Fridini barviti plesni aaleriji, ki je bil konvencionalno odet v moško sivino hlač in suknjiča, ki je bil odpet in se je vidno bočil pridodani oblazinjeni trebuh.