Bajne zaposlitve ne boste našli

1 hour ago 19

Klicali so me iz slovenskega podjetja, kamor sem nekaj tednov prej poslal prijavo. Žal prepozno — kandidata so že izbrali. Običajno se tak klic tu konča. Ta se ni.

Moje spremno pismo, so povedali, je pritegnilo toliko pozornosti, da so ga prebrali vsi. Direktor, tajnica, kadrovska služba, vodja oddelka. Nekateri večkrat. In so se dogovorili, da me kljub neizbiri pokličejo, se zahvalijo za izkazan interes — in povedo, da tako dovršenega spremnega pisma še niso videli.

Zavrnitev, ki jo še danes štejem med svoje pomembnejše uspehe.

Zveni narobe? Počakajte.

Osem let nazaj sem v takratni službi ugotovil, da stvari ne gredo več v pravo smer, in začel iskati novo zaposlitev. Lokalno, regionalno, po Evropi, po drugih kontinentih. Povezal sem se z izkušenimi rekruterji po svetu in ob njihovih povratnih informacijah brusil način prijavljanja.

Klicev, kakršen je bil tisti, ni bilo veliko. Ni pa bil edini. Po prijavi na pozicijo v upravi večje slovenske banke so me povabili na sestanek — ker sta moje spremno pismo in življenjepis precej izstopala.

Pa spet nisem bil izbran.

Dve zavrnitvi, dva uspeha? Kako to?

Ker sem v tem procesu ugotovil nekaj pomembnejšega od katere koli pogodbe: iskanje idealne zaposlitve ni loterija. Niti ni stvar veščin prepričevanja. Je proces osebne rasti — poln spoznanj o sebi, svojih vrlinah, interesih in željah.

In najpomembnejše spoznanje?

Škoda, da iščem in čakam na sanjsko zaposlitev. Bolje bo, če si jo sam zgradim.

Kar zazveni kot misel Frédérica Bastiata: instantne rešitve imajo skoraj vedno dolgoročno neugodne posledice. In obratno — kar gradite dolgo, vas nagrajuje dolgo.

Zakaj so tisto pismo brali vsi

Ne zaradi trikov. Ampak ker ni zvenelo kot prijava.

Ko se prijavljate na prosto delovno mesto, imate namreč dve možnosti. Neoseben dopis s kopijo življenjepisa — dokument, ki ga nihče ne začuti in ki leti naravnost v črno luknjo, kamor pade večina prijav. Ali pa pokažete pravega sebe: kdo ste, v čem ste drugačni, na kaj ste ponosni.

Rekruter vam nameni deset sekund. Razen če mu date dober razlog, da ne odneha.

Ko v vsebino vključite sebe in svoja prepričanja, začnete privlačiti ljudi, ki vas razumejo — predvsem tiste, ki iščejo natanko take, kot ste vi. Pozornosti drugih si v resnici ne želite: kdor vas ne razume, vas ne bo znal ceniti. Kaj šele izkoristiti vaš potencial.

Avtentičnost je torej usluga obema. In obema prihrani čas.

Nasprotna pot je znana. Zaposlitev, dobljena z olepšanim opisom, v kateri se ves čas trudite biti to, kar ste natvezli — pa niste. Pričakovanj, ki ste jih sami napihnili, ne morete upravičiti.

In najbolj zanimivo – konec te zgodbe je vedno isti: izgorelost.

V resnici si želite biti in delati to, kar ste. Eno je, če vas delo izziva in se ob njem kalite. Drugo pa, če morate delati nekaj, česar ne znate in vas ne zanima — nadrejeni pa to (zaradi vašega pretiravanja v življenjepisu) upravičeno pričakujejo.

Kako (z)graditi sanjsko službo

Ko zaposlitev dobite — kakršno koli že — iz nje potegnite največ. Poiščite aktualne probleme in izzive ter bodite pri njih čim bolj učinkoviti in koristni. Na druge stvari tako ali tako nimate vpliva. S tem pa neizogibno rastete.

Ne morete odpreti knjige, ne da bi se kaj naučili. — Konfucij

In tu se skriva paradoks bajne službe. V najdeni bajni službi, o kakršni verjetno sanjate, bi želeno plačo razmeroma težko upravičili — večina potenciala je tam že izkoriščena.

Tam, kjer stvari niso bajne, pa lahko marsikaj spremenite. In ob tem rastete tudi sami.

Na zaposlitev namreč lahko pogledate tudi drugače: kot na peskovnik. Delodajalec vam ponudi orodja, infrastrukturo in resnične probleme — in vas ob tem še plača, da se v njih preizkušate. Vsaka napaka je plačana lekcija, vsaka rešitev referenca za naprej.

Bistvo torej ni v plači in denarju. Plača je najemnina za vaš čas — izkušnje pa so lastnina, ki jo odnesete s sabo. Kamor koli.

Problemi so tisti, ki vam omogočijo zablesteti. Zato je iskanje bajne službe zgrešeno v samem temelju: iščete prostor brez problemov — torej prostor brez svoje priložnosti.

Največje prednosti so v slabših pogojih. Res pa je, da vsem ne morete biti kos. Vse situacije niso za vse ljudi in v marsikateri se lahko tudi precenite ter izgorite.

Generalno pa velja: kjer so pravi problemi, se naučite največ. In s tem — sebi in drugim — pokažete ter dvignete svojo (dodano) vrednost.

Kaj pa, če v organizaciji sprememb nočejo? Možni sta (vsaj) dve razlagi. Lahko niste dorasli specifični situaciji. Lahko pa se naučite, kako prednosti in rešitve primerno predstaviti — in vodstvo prepričati v reševanje problemov.

Kjerkoli prepoznate probleme, so priložnosti, da zablestite in gradite svojo idealno zaposlitev. In tudi kadar ta (še) ne bo idealna, si nabirate kompetence in izkušnje. ‘Gradbeni material’.

Izzivi so pot

Tisti klic me ni pripeljal do službe. Pripeljal me je do nečesa boljšega: do spoznanja, da prava prijava ne išče službe, ampak prave ljudi. In da prava služba ni nekje zunaj, kjer jo je treba najti — ampak tam, kjer stojite, ko se lotite pravih problemov.

Vse to so izzivi na vaši poti. In ko ugotovite, da izzivi ne stojijo na poti, ampak pot so, se zgodi preobrat: v svoji službi lahko začnete uživati.

Bajne zaposlitve torej ne boste našli. Ko pa jo nehate iskati in jo začnete graditi, ugotovite še nekaj: to ni več služba. To postane poslanstvo.