Arhitekturni vrvež

3 hours ago 13

Ustvarjanje arhitekture potrebuje prostor za razmislek, zato jo osebno povezujem s podobo risarja, ki za mizo v samoti riše skice ali pa v projekt vlaga dolge ure nočnega dela za računalnikom. Kontemplacija in odmik sta v nekem aspektu ključen del arhitekturnega razmisleka.

Na mednarodni arhitekturni konferenci v Barceloni sem imela priložnost opazovati arhitekturni razmislek v drugačnem formatu. Mednarodni kongresni center na »morskem« koncu Avenide Diagonal je bil mravljišče arhitektov in prizorišče izjemnih posameznikov, ki ustvarjajo samosvojo, kreativno in kvalitetno arhitekturo, ali pa se z arhitekturo ukvarjajo na drugačen, sebi lasten način. Poslušali smo lahko arhitekte, ki se ukvarjajo z razvijanjem novih materialov ter uporabo recikliranih, praksami gradnje, v kateri tudi sami sodelujejo, filmi, raziskavami … Forum je v isti prostor prinesel množico glasov, ki jih arhitektura zanima, vsakega na svoj način. Glasovi, pluralni v svojem pristopu, so se med seboj srečali in na nekaj točkah tudi soočili.

Ravno s prisotnostjo v tem prostoru je bilo razvidno, da je arhitektura izjemno raznolika praksa, kjer lahko vsak kreativni posameznik razvije svoj način ustvarjanja. Začetek tega je lahko eksperiment, analiza, znanstvena raziskava, odločitev za uporabo recikliranega materiala, skupnostna praksa gradnje, ali kaj čisto drugega. Rezultat je lahko poizkus, art piece, skulptura, ali arhitektura. Proces ne zagotavlja arhitekture. Arhitektura vznikne s pomenskostjo dela, ki pa ga lahko dosežemo na več različnih načinov.

Pri tem je pomemben individualni prostop. Posamezniki do kreativnih rešitev navadno pridejo na sebi lasten način, ne na tistega, ki je bil naučen in okrepljen z vajo. Nove, presenetljive rešitve ne pridejo iz sledenja naučenim vzorcem, temveč njihovem prevračanju, preizpraševanju, s hkratnim sledenjem lastnemu zanimanju, fascinaciji in procesu.

Prav zato se mi zdi, da je odnos mojster – učenec, ki je še vedno prisoten v arhitekturni izobrazbi, problematičen. Današnji svet zaznamuje množica znanstvenih odkritij. Študent medicine danes se ne more učiti iz knjige iz leta 1970, saj so podatki v njej zastareli. Človeško znanje se razširja, stare informacije se konstantno popravljajo in dopolnjujejo z novimi. Hkrati tako noben človek v določeni časovni točki na svetu ne poseduje dokončnega znanja, pa naj bo še tako izjemen posameznik.

Na konferenci sem imela priložnost poslušati predstavitev Kena de Coomana, enega od ustanoviteljev belgijskega multipleksa BC, ki se ukvarja z razvojem materialov, raziskovanjem in arhitekturo, in z njim izvesti intervju. Ključen proces v njihovem delu so delavnice, katerih namen je raziskovanje in razvijanje novih materialov. V njihovih delovnih skupinah ni nihče »mojster« – posamezniki raziskujejo in razvijajo ideje z miselnim postulatom, da nihče od njih ne ve vsega. Določeni posamezniki imajo več znanja na enem področju, določeni pa na drugem. Znanje se premika v vse smeri, s sodelovanjem pa vsi vpleteni razširjajo svoje znanje, razumevanje in videnje novih možnosti. Vsak projekt je učno okolje za sodelujoče, s čimer razvijajo inovativne in eksperimentalne rešitve, ki v »klasičnem« učnem okolju niso mogoče.

Na primeru odnosa mojster – učenec je na drugi strani mojster domnevno prišel do nekega znanja, rituala, ki v njegovem specifičnem primeru vodi v rezultat dobre arhitekture. Načinov pa je nešteto: učenje vzorcev mojstrov na primeru posameznika ne bo nujno razvilo dobre arhitekture – razvilo bo mehanicistično kopijo mojstra. Tak način učenja ne opolnomoči posameznikov, da pridejo do svojih rešitev, ki bi morale biti med drugim tudi kreativne.

Izjemni posamezniki poslušajo večinoma lasten glas. Šole kreativnih praks bi ga morale posameznikom predvsem pomagati razviti, z vzpodbujanjem eksperimenta, procesa poskusov, napak in posledičnega učenja. Če v družbi ne razvijamo kreativnosti in iskanja novih rešitev, utrjujemo status quo, ki postane vedno trdnejši in nespremenljivejši v fizičnem smislu (smislu praks in ritualov), hkrati pa tudi v kognitivnem.

S prisotnostjo v prostoru vrveža, različnih idej, načinov in kreativne arhitekture sem ugotovila, da slednja ni enoznačen pojem. Ni vedno prosvetljena in posvečena Arhitektura, temveč je lahko eklektična, eksperimentalna, v stiku z materialom, reciklirana, raziskovalna … Je manj dogmatska in hkrati bolj odprta, sodelovalna in človeška.

Napisala: Nina Dolar

Read Entire Article