Arhitekti Počivašek Petranovič: Hiša na Barju

Kakšna naj bo hiša za 21. stoletje v barjanskem predmestju Ljubljane? Arhitekti Počivašek Petranovič so odgovor poiskali v horizontalnih linijah barjanskih ravnic, v zgledih iz časa povojnega modernizma in v odprtem soočenju z neposrednim kontekstom.

Naročnika sta mlad par, zemljišče za gradnjo sta našla ob hiši njegovih staršev, v novem domu pa sta potrebovala tudi prostore za poučevanje joge. Predmestje, kjer se hiša nahaja, zaznamuje zelo raznovrstna gradnja večinoma enodružinskih hiš: prevladujejo novejše stavbe brez arhitekturnih kvalitet, vmes še najdemo nekaj starih hiš, med uspešnejšimi primeri povojne gradnje pa so nižja poslopja s fasadno opeko in lesenim zatrepom, ki se oblikovno in materialno približajo barjanskemu kontekstu.

Arhitekti so iskali rešitev, ki bi bila preprosta za izvedbo, primerna za gradnjo na barjanskih tleh in sodobna v prostorski zasnovi in izrazu. Ob sklicevanju na modernistične atrijske hiše, na primer tiste v Murglah zakoncev Ivanšek, so razvili preprosto pritlično zasnovo, ki jo karakterizira izmenično zamaknjen niz preprostih kubusov, prekrit z enovito linearno potezo položne dvokapnice – podobno kot je horizontalne in lahkotne hiše ob Barju snoval Stanko Kristl v Trnovem. Pritlična zasnova je odgovor na barjanska tla, zamiki med kubusi pa dolgo potezo razgibajo in omogočijo jasno razmejitev dveh ločenih programov znotraj enotne arhitekture. Obenem se tako izoblikujejo nadstrešene atrijske niše, ki z različnimi stopnjami intimnosti artikulirajo zunanji prostor ob hiši.

Zasebni del hiše se obrača proti vrtu na jugu, ki je z obstoječo vrtno uto ločen od vrta staršev, z leti pa bodo dodatno zavetje ustvarila drevesa po obodu parcele. Urban Petranovič v pogovoru izpostavi še pokrit kovinski zbiralnik, ki preko vertikalnega žleba zbira deževnico za rabo na vrtu: na prvi pogled utilitarni detajl tu s pozorno obdelavo postane izrazni element arhitekture.

Avtorji v svojih delih stremijo k berljivosti osnovnih konstrukcijskih gradnikov. Tudi v hiši na Barju je tako: osnovni gradbeni material so betonski zidaki, ki so na notranji strani zgolj prepleskani z enotno belo barvo, tako da ostaja vidna njihova tekstura. V kombinaciji z enotnim, propelersko zaglajenim betonskim tlakom tvorijo okvir osnovnih kubusov, v katerega so lesene predelne stene vstavljene na enak način kot notranja oprema, tako da je ločnica med enim in drugim zabrisana. Zasnova opreme je preprosta kot sama hiša. V zadnjem prostoru, namenjenem kuhi in obedovanju, sta tako le dva elementa: kuhinjski niz ob steni in otok, ki preide v jedilno mizo – že skoraj zaščitni znak avtorjev.

Hodnik iz vhodne veže mimo otroške sobe se proti bivalnemu delu hiše zoži in tako navidezno perspektivno podaljša. Na ta način so arhitekti ustvarili dramatičen prehod v veliko in svetlo dnevno sobo – »kot pri Berninijevem stopnišču Scala Regia v Vatikanu,« vleče vzporednice Petranovič.

Na zunanji strani je izbran fasadni ovoj, ki se povezuje z materialnostjo hiš iz 70. let v okolici. Fasadno opeko pod lesenim zatrepom tu nadomesti keramika. Modrikaste, črno fugirane vertikalne ploščice delujejo kot plašč, ki preprosto arhitekturno zasnovo odeva z izbranim leskom. Ta še posebej pride do izraza zjutraj ali zvečer, ko sonce nizko posije čez Barje in skupaj z okolico odseva v rahlo valoviti površini fasade.