ARGU: intervju z zmagovalci natečaja za novi potniški center v Celju

ARGU je mladi arhitekturni studio s sedežem v Zagrebu, ki je leta nedavno zmagal na natečaju za novi Potniški center Celje. Studio je leta 2019 ustanovil arhitekt Marko Gusić po večletnem delu v biroju njiric+ arhitekti. Skozi leta je postopoma rasel in se oblikoval kot kolektiv, ki se naravno razvija okoli skupnih arhitekturnih zanimanj: racionalnosti, prostorske jasnosti in globokega spoštovanja do konteksta. Ekipo sta najprej dopolnila Matija Brnetić in Izabela Salopek, nedavno pa se jim je pridružila še arhitektka Irma Šmuc.

Čeprav je studio mlad, se je skozi dosedanje projekte oblikovala prepoznavna metodologija – teženje k minimalnim gestam in umirjeni arhitekturi, ki ustvarja dolgoročno vrednost za okolje in uporabnike. Njihovo delo pogosto temelji na razumevanju širših urbanih procesov, spreminjajočih potreb ter na zavedanju, da mora arhitektura ostati odprta, prilagodljiva in odgovorna do prostora.

Kako bi na kratko opisali glavno idejo vaše zasnove za potniški center v Celju in zakaj ste se odločili prav za tak pristop?

Glavna ideja zasnove je bila ponuditi rešitev, ki hkrati spoštuje zgodovinsko identiteto Celja, njegovo topografijo in naravni kontekst, obenem pa racionalno odgovarja na vse administrativne in funkcionalne izzive. Zelo zgodaj v procesu se je pokazalo, da bi velika in masivna pozidava – še posebej na vhodu v mesto – nepovratno prekinila ključne poglede na Celjski grad ter spremenila značaj zgodovinskega središča. Zato smo se odločili za minimalen, neinvaziven poseg: za urbani paviljon, ki z eno samo arhitekturno gesto zajame in artikulira celoten prostor.

Iz izkušenj pri drugih javnih projektih dobro vemo, kako birokratsko zahtevni so lahko tovrstni procesi za mesto, in kako težko jih je izpeljati. Naša odločitev je bila zato v največji možni meri poenostaviti tako birokracijo kot izvedbo – da bi se izognili številnim težavam, s katerimi bi se mesto moralo spoprijeti, če bi bile projektantske odločitve drugačne.

Katere konkretne naloge ali omejitve natečaja so najmočneje usmerile vaš projektni pristop?

Pri natečaju je bilo treba odgovoriti na več ključnih izzivov. Prvi je bil odnos novega objekta do Celjskega gradu in do celotnega mesta. Prepričani smo, da Celje živi v dialogu s svojim gradom in da bi prekinitev te ključne vizure z veliko stavbo pomenila izgubo ene od temeljnih prostorskih kvalitet mesta. Pogled z grajskega hriba proti mestnemu jedru – ena najznačilnejših celjskih perspektiv – mora zato ostati neobremenjen z »hangarjem« garaže, temveč oblikovan z minimalnim posegom.

Drugi izziv je bila faznost. Program natečaja je bil natančno razdeljen na območja, ki predvidevajo zaporedne faze gradnje, strogo vezane na sprejemanje novega prostorskega načrta. Naše projektno izhodišče omogoča, da mesto celoten program uresniči znotraj ene same cone, kar pomeni, da se lahko takoj začne z izdelavo dokumentacije – brez čakanja na spremembe ali nove prostorske akte. Ta odločitev ni le časovno in administrativno racionalna, temveč mestu prihrani tudi dvojno preurejanje obstočne železniške postaje, do katere bi neizogibno prišlo, če bi se projekt izvajal v več fazah.

Natečajna naloga je predvidevala nadzemne garaže, ki bi se v naslednji fazi preuredile v stanovanja ali poslovne prostore. Vi pa ste ponudili povsem drugačno rešitev. Zakaj?

Iz stališča minimalnega posega in enofazne gradnje je sledila tudi odločitev, da se garaža umesti v kletno etažo – kot edina logična rešitev. S tem se pritličje osvobodi prekomerne nadzemne pozidave, prometna ureditev pa ostane racionalna: dostop do parkirnih mest poteka prek ene same rampe, kar pomembno zmanjša zasedenost prostora.

Nazadnje je bilo treba rešiti vprašanje čakalnice za avtobusne potnike. Prepričani smo, da mora biti zaprt del čakalnice neposredno ob peronih, tako da lahko potnik ves čas ohranja neposredno vizualno povezavo z avtobusi, ki prihajajo in odhajajo. Vse druge možnosti so se izkazale za neprimerne – če se gradi nov avtobusni terminal, mora biti izkušnja uporabnika na prvem mestu.

Kako ste obravnavali povezljivost med različnimi načini prevoza (vlak, avtobus, kolo) v vaši rešitvi in kako to vnaša nov javni prostor?

Smatramo, da je suha povezava pri prehodu med vlakom in avtobusom, med garažo in vlakom ali med garažo in avtobusom ključna za udobje potnika. Zato smo zasnovali podolgovato »linijo«, ki povezuje vsa različna prevozna sredstva. Vodilo nam je bilo čim bolj optimalno in hitro prestopanje – kar je za uporabnike najpomembnejše. Logika gibanja je jasna in intuitivna.

Celoten prostor smo poskusili oblikovati iz perspektive potnika: kako bi si mi želeli doživeti ta prostor? Hitro presedanje, preprosta orientacija, naravna pot gibanja ter prijeten javni prostor, ki obenem odpira nove poglede in ustvarja ambient trga in parka.

Trajnost je eden od ključnih vidikov javnih prometnih vozlišč – na katere načine ste v zasnovi upoštevali vidike trajnosti (okoljski, socialni, ekonomski)?

Z zasnovo, ki temelji na minimalnem posegu – nadstrešnici s paviljoni in umestitvi avtomobilov v eno samo podzemno etažo – se drastično zmanjša tlorisni odtis potniškega centra. Posledično se na nivoju terena bistveno zmanjšata količina pozidave in prisotnost prometa, kar omogoča, da velik del območja ostane prost za ozelenitev ter za javni program brez avtomobilov.

Nadstrešnica je zasnovana z uporabo minimalne količine materiala, hkrati pa omogoča namestitev velike sončne elektrarne na svoji strehi. Montažni paviljoni zaprtih vsebin potniškega centra so prostorsko prilagodljivi in izrazito trajnostni tako v gradnji kot v vzdrževanju – po potrebi jih je mogoče zelo enostavno odstraniti ali dodati nove.

Celotna konstrukcija in izvedba sta reducirani na nujno potrebno, medtem ko sta funkcija in fleksibilnost zasnove maksimalni. Zaradi izjemno majhne potrebne količine materialov je projekt bistveno bolj trajnosten od katerekoli obsežnejše in kompleksnejše stavbne rešitve.

Kako ste kot mlada ekipa iz Hrvaške doživeli delo v slovenskem kontekstu – ali vidite v tem poseben pomen oziroma ali je vaša perspektiva »od zunaj« prinesla kakšno prednost?

V tem je gotovo določena simbolika – slovenska arhitekta Kregar in Ravnikar sta leta 1986 zasnovala avtobusni kolodvor v Zagrebu, zdaj pa mi kot hrvaška ekipa dobimo natečaj za podobno funkcijo v Sloveniji. Hkrati pa se v tem okolju počutimo precej domače; jaz sem rojen v Ljubljani, del študijske prakse in prvih delovnih izkušenj pa sem pridobil v slovenskem arhitekturnem biroju, zato nam slovenski prostor ni tuj.

Ta natečaj smo delali zelo sproščeno. Že dolgo smo si želeli sodelovati v Sloveniji, saj imamo na Hrvaškem izjemno dobro mnenje o slovenski arhitekturi in kakovosti izvedbe. Vedno smo nekoliko hrepeneli po tej slovenski gradbeni odličnosti, zato smo tokrat projektirali bolj brezskrbno – ko se osvobodiš bojazni, povezanih z omejenimi izvedbenimi možnostmi, ki pogosto obremenjujejo hrvaške arhitekte, se odpre veliko več prostora za jasno in odprto arhitekturno razmišljanje.

Ker slovenske arhitekturne scene ne poznamo tako natančno, se tudi nismo obremenjevali s tem, kako bi lahko kdo odreagiral ali kakšni so trendi. Projekt smo razvijali zelo iskreno, osredotočeno na prostor in program, brez pretiranega razmišljanja o tem, kako ga bo kdo interpretiral.

Kako ste upoštevali mesto, lokalni kontekst Celja in širšo urbano ureditev pri oblikovanju prostora okoli železniške postaje in avtobusnega terminala?

Prostori okoli nekdanjih ključnih mestnih struktur – industrijskih kompleksov, pristanišč ali železniških postaj – se zaradi tehnološkega razvoja pogosto znajdejo pred potrebo po prenovi. Napredek in spremembe v načinu življenja preoblikujejo tudi mesta. Tisto, kar je bilo nekoč nujen del mestnega tkiva, lahko postane zastarelo ali odveč, nadomestijo pa ga novi programi.

Podobno paralelo lahko potegnemo z zgodovinskim primerom dunajskega srednjeveškega obzidja, ki so bili preoblikovani v sistem trgov in javnih zgradb. Največja vrednost takšnih območij danes je prav v tem, da so bila ohranjena kot nezazidani prostori znotraj vse gostejše mestne strukture.

Zakaj ne bi tudi v Celju predvideli prihodnjih sprememb in namesto dodatne pozidave ohranili to izjemno mestno lokacijo kot kakovosten, urejen javni prostor?

Pripravil: Matevž Granda
Foto: ARGU