Anton Dimc: Brez denarja se ne greje – zares…

Anton Dimc tudi v svoji novi pesmi ostaja zvest prepoznavnemu slogu, v katerem z obilico humorja, samoironije in življenjskih modrosti opisuje vsakdanje tegobe. Tokrat skozi zgodbo o zdravju, staranju, denarju in naključnem srečanju v parku razmišlja o tem, kako življenje pogosto piše nepričakovane zgodbe, pri katerih brez kančka humorja preprosto ne gre.

Brez denarja se ne greje – zares…

Srce začel je mal trokirat,
zato se stanje ni dal več regenerirat.
Moral sem dohtarja obiskat,
ker začel me je že mal zmanjkovat …

Bi poslal me na preiskave,
da preiščejo mi mal organe,
da izvedlo bi se to,
kar je men že jasno blo …,
da telo mi hira,
zato srce ga svira.
In to dohtarju povem,
da k specijalistom se slačit pač ne grem.

Ni se strinjal z mano:
»Sam Bog ve, kje te bo pobralo?«,
me zaskrbljeno v oči pogleda,
sem koj vedel, da se ne spreneveda.
Res, da medicina čudeže že dela,
a pomladit starga še ne more deda.
Se moj odgovor je glasil:
Le recept za tabletke za srce bi rad dobil!

Sem v lekarno šel po zdravila,
da me še ne obišče dobra vila
in življenje mi ugasne,
da ne vidim več nobene »ženske krasne«.
Je za šestmesečni odlog
jih predpisal doktor strog.

Potlej truplo lahko postanem,
še prej pa parcelo si najamem.
Tam, kjer strici, tete, ate in pa mame
so v jamah poravnane …
Ampak prej bom šel še mal v park,
čeprav nočem zamudit tist ta hiter vlak,
ki te odpelje na drugo stran,
Božji sodbi stopit v bran …

Ko zdravje mi dopušča
in srce mi ne popušča,
grem na klopco v park sedet
in od blizu pogledat še ta mladi svet.
Al se splača še živet
al pred rokom rajši prej umret …!?

Zdaj na klopci skoraj od jutra pa do večera,
vmes tud srknem malo pira,
ker goveja juhca se mi tud že mal upira …
Pa tud tabletke kar v njem topim,
da bitje srca pospešim.
Zvečer mi tud ni treba pred ekran,
sem od parka čist zgaran.
Kaj vse se zdaj tam dogaja,
zgleda, da ponorela čist je raja …

En primer me pa vznemirja,
mi skoz možgane cele dneve dirja.
Še zaspat se mi ne da,
me obnorela je zdaj ženska ta …

En dan, ko tako sedim na klopi,
ena dama k men pristopi:
»Al smem,« reče mi na glas,
»mal prostora za ta moj ženski stas?«

Ja, seveda, ji odgovorim,
oči pa ne grejo z njenih mi oblin.
Vem, da to je opazila,
ko se k meni je nagnila
in lepo se zahvalila,
pa usedla se tako,
da pol stegna se je videt blo.

Me pa ena koj prešine,
kaj ta ženska k meni rine?
Al ji gre že res slabo,
da ji stari dedec dober bo?

No, res, da sem že čist za odpis,
a z tabletki lahko popravim vtis.
Vrednost dnarja pa od mladga al pa starga je enaka,
to v tem poslu ve že ženska vsaka!

»Kaj zamišljen si zdaj, striček ti?
Pri men nocoj se marsikaj lahko zgodi.
Še popust lahko dobiš,
če to noč pri men prespiš!«

Dnarja nikol ne nosim s sabo,
še manj, da dal bi ga za kakšnjo »babo« (žensko tisto pravo).
Sicer nekaj ga je blo,
a premal, da v postelji bi mi bilo toplo.

Tako se že v začetku stvar je zalomila,
pa se dama kar hitro je poslovila.
Na lov za drugim, ki ma dnar,
a zame pa ji blo več ni mar.

Spomin na njo mi pa ostane,
ko zleknem na rjuhe si oprane.
A spanca pa še dolgo ni,
ker v mislih me na miru ne pusti.

Mukoma se potlej le zaspal,
zjutraj pa en plan skoval,
da brez dnarja ne grem od doma,
mogoče pa spet k men priroma.

Bi pa eno južno rad ji plaču,
v posteljo mojo pa jo ne bi vlaču.
Saj vem, kaj bi lohk počel,
ampak le za družbo bi jo mel,
da ob juhci ne bil sam,
kakor vsak naslednji dan.

Ženske riti pač niso igrača,
to ve vsak, pa tud če plača.
Je v teh letih bolj zaspati sam,
lahko z infarktom ta zmenek je končan.

Mogoče pa sploh ne bi bilo slabo,
če na ženski zaspalo moje bi telo.
Bi to bil šok za tisto damo
al bi ji napravil le reklamo,
da res »ženska« je ta prava,
da dedce kar uspava.

Le kaj bi sv. Peter potlej reku,
ko pred njega dušo bi privleku?

Odgovor sicer ne poznam,
le pred Boga me blo bi mal stopit sram!!!

Anton Dimc

The post Anton Dimc: Brez denarja se ne greje – zares… appeared first on domžalec.si.