Anja Šuler: Od praznih prostorov do polnih odnosov

Anja Šuler v pogovoru razkriva svoj pogled na arhitekturo, ki se osredotoča na odnose, praktičnost in družbeno odgovornost. Projekt Kje je prostor, ki je prejel nagrado Outsider Award ob prvem desetletju izhajanja revije, je revitaliziral prazne prostore v središču Slovenj Gradca, kjer je, skupaj z ekipo, z začasno rabo in modularno opremo spodbudila ustvarjalnost in povezala lokalno skupnost, kar je imelo dolgoročen vpliv na mesto. V manjšem biroju, kjer dela kot arhitektka, poudarja pomen slišanosti – z naročniki in v ekipi sodelavcev –, obenem pa ostro kritizira perfekcionizem, ki ga vidi kot izraz arhitekturnega ega, usmerjenega v potrebo po priznanju kolegov namesto v potrebe uporabnikov. Materinstvo je oblikovalo njeno razumevanje ravnotežja med ambicijami in osebnim življenjem. Pogovor je nastal v Outsiderjevi rezidenci v Istri, kjer smo skupaj z izbranimi prejemniki nagrad preživeli drugo polovico junija.

Začetki in projekt Kje je prostor?

Kako si začela svojo poklicno pot v arhitekturi?

Med študijem nisem delala v kakšnem biroju, razen nekaj natečajev. Pravzaprav, če sem iskrena, si nisem upala it delat v biro, strah me je bilo teh odnosov med arhitekti, stah me je bilo že razgovorov, že na faksu me je to precej izčrpavalo. Veliko je bilo nepedagoških pristopov, jaz pa precej občutljiva in ker sem imela štipendijo, ki je takrat zadostovala za preživetje v Ljubljani mi niti ni bilo treba. Iskala sem alternativne poti. Prostor me je vedno zanimal malo širše, od tod tudi ideja za povezovanje s kolegi drugih strok , s katerimi smo delovali v skupini, ki je takrat zasnovala projekt Kje je prostor. (Združili smo se, dva arhitekta, kipar in restavratorka.)

Lahko na kratko povzameš projekt Kje je prostor?, ki je dobil Outsiderjevo nagrado?
A: Projekt Kje je prostor? je naslovil problematiko praznih prostorov v Slovenj Gradcu, kjer je bilo ogromno neizkoriščenih stavb. Izhajal je iz naše lastne izkušnje, ko smo kot mlada skupina iskali prostor za svoja srečanja in ustvarjanje, a ga nismo mogli dobiti, hkrati pa je bilo mesto polno praznih lokalov. Z idejo začasne rabe smo povezali lastnike prostorov in ustvarjalce, ki si jih pod tržnimi pogoji ne bi mogli privoščiti. Popisali smo prazne prostore, izdelali načrt neizkoriščenih potencialov mesta in prepričali lastnike, tudi občino, da so dali prostore na voljo brez najemnin. Prek javnega poziva in delavnic smo organizirali skupine, ki so prostore napolnile. Oblikovali smo modularno pohištvo – lesene kubuse, ki so postali mize, police, klopi – in jih uporabniki prilagodili svojim potrebam. Projekt je oživil center mesta, spodbudil nastanek novih ustvarjalnih skupnosti, ki delujejo še danes, in postal zgled za podobne pobude drugje.

Projekt ste nato ponovili tudi v Postojni in Novem mestu?
A: Da, prek Mreže za prostor, kamor so nas povabili na podlagi tega projekta, smo podoben koncept izvedli v Postojni in Novem mestu, skupaj z lokalnimi akterji. Vsakič smo ga malo prilagodili – na primer z “hitrimi zmenki” med lastniki in uporabniki. V Postojni in Novem mestu nismo imeli opreme, a so povsod nastale skupine in društva, ki še vedno oživljajo mesta. V Slovenj Gradcu dva prostora še delujeta, v drugih dveh mestih pa so aktivne skupine, ki se trudijo za oživitev.

Delo v biroju in odnosi z naročniki

Kako si zaključila s projektom Kje je prostor? Kaj je sledilo?
A: Po Slovenj Gradcu sem bila izžeta, morda ne bi rekla izgorela, a finančno se ni izšlo. Mislila sem, da bom lahko zraven delala svoje stvari, pa to ni šlo. Pozneje so me povabili k Mreži za prostor, ki je nadaljevala projekt, in smo izvedli še dva projekta, tako da sem ostala povezana s to sceno. Delala sem tudi kot asistentka Apoloniji Šušteršič v njenem studiu v Ljubljani, kjer se je posvečala o umetnosti v javnem prostoru, kar me je zelo zanimalo. Sprva je bilo super, veliko sem se naučila, a sčasoma je delo postalo monotono – vnašanje na splet, arhiviranje. Pa spet se finančno ni izšlo, delo je bilo za polovični delovni čas …

Kako si pristala v biroju, kjer delaš zdaj?
A: Razmišljala sem, ali bi šla delat nekaj povsem drugega, recimo kot prodajalka v trgovini. , a sem si rekla da vseeno pred tem poizkusim vnovčiti izobrazbo. Spomnila sem se sošolca Matije Milerja, ki vodi manjši biro. Vedela sem, da ima tudi on majhnega otroka in v biroju razumejo starševstvo, da ne delajo natečajev,…. Poskusila semin mi je bilo super. Risali smo gradbene dokumentacije za avstrijske biroje, kar je bilo dobro plačano. Nikoli nismo delali čez vikende ali po peti uri popoldne. Če si potreboval prost dan, ker je otrok zbolel, je bilo to v redu. Nihče ni beležil ur. Naučila sem se risati vse faze gradbene dokumentacije, kar je bilo zame novo in zanimivo.

Kakšni so vaši naročniki in kako vas najdejo?
A: Naši naročniki so višji srednji sloj – zdravniki, IT-jevci, mikrobiologi, tudi kmetje z velikimi kmetijami. Potrebujejo hišo ali stanovanje, kjer bi lahko udobno živeli, in nekoga, ki jim pomaga do tega cilja. Najdejo nas od ust do ust, saj nimamo prave spletne strani. Matija je zelo učinkovit pri pridobivanju gradbenih dovoljenj, kar stranke cenijo. Veliko jih pride od drugih arhitektov, kjer se niso počutili slišane ali so arhitekti forsirali svoje ideje. Na začetku me je bilo strah stika s strankami, ker se na fakulteti veliko govori o slabih kompromisih in naročnikih, ki ne razumejo arhitekture, a moje izkušnje so drugačne. Stranke so odprte, navdušene nad idejami, kot so recimo dvovišinski prostori, na to da smo pozorni na poglede na okolico, in vesele, da imajo arhitekta, ki jim prisluhne. Odnos je dvosmeren.

Perfekcionizem, ego in arhitektura

Posvetiva se osnovnemu izhodišču. Kaj po tvoje danes počne arhitekt?
A: Arhitekt rešuje prostorske probleme – da je hiša funkcionalna, izvedljiva in dobro organizirana. Estetika je pomembna, a pogosto delamo zanjo za priznanje drugih arhitektov, ne zaradi naročnikov. Razmišljamo, kaj bodo rekli, če recimo fasada ni dovolj “kul” ali če žleb ni skrit. Včasih se preveč trudimo za detajle, kot so skriti žlebovi, ki otežujejo vzdrževanje, a za uporabnika niso ključni. Zdi se mi, da se preveč trudimo za arhitekturno “perfekcijo”, ki je bolj za naš ego kot za uporabnika, ki je morda niti ne želi.

Perfekcionizem je velik problem v naši stroki. Velikokrat se trudimo za formo, ne glede na to kaj potrebuje naročnik. Želimo, da nas kolegi pohvalijo, da smo nekaj naredili “v nulo”. A za naročnika to ni vedno pomembno. Včasih se preveč ukvarjamo s tem, kako bo projekt videti na razstavah ali v revijah, ali bodo prejeli nagrado, namesto da bi reševali praktične probleme. To nas oddaljuje od ljudi, ki živijo v teh prostorih, in na koncu ne izpolnimo njihovih pričakovanj, ker nam več pomeni nekakšen status v tako imenovani  stroki. Mislim, da bi morali več razmišljati o tem, kaj je res pomembno, ne pa o tem, kako nas bodo ocenjevali kolegi. Perfekcionizem, ki služi egu, pogosto vodi v to, da naročniki odidejo drugam ali gradijo po svoje, kar je škoda za vse. Samo ozrimo se po okolju, v katerem bivamo! Poleg tega perfekcionizem ustvarja grozne odnose znotraj biroja, kar je spet posledica ega, ne posledica želje narediti dober in funkcionalen prostor za naročnika.

Zakaj tako vpliva na odnose? Na koncu je važen rezultat, ki dolgo ostane v prostoru.

Veliko razmišljam o tem: ali je v redu, da rezultat postavljamo pred odnose? Ne le v arhitekturi, na vseh nivojih se to počne. Jaz pa menim, če bi na prvo mesto poostavili odnose, proces, da bi si torej zares prisluhnili, se bolj razumeli, bi bili rezultati še vedno v redu, morda še boljši, a ne na račun odnosov, frustracij, izkoriščanja. Meni se zdi pomembno, da so ljudje slišani v procesu. Pa ne pomeni to vedno, da je potem po  njihovo. Včasih je, včasih pa ni. Če ti nekoga slišiš, lahko tudi on tebe sliši. Ampak da je na na koncu rezultat tak, da so vsi lahko zadovoljni s tem. Pa da nima na koncu nekdo občutka, da je bil, ne ravno zlorabljen, ampak okrog prinešen. V našem biroju se je že zgodilo, da so naročniki rekli, da so prej delali z arhitektom, ki si je postavljal spomenik, in zdaj ne bodo ponovili te napake, “tokrat ne bo vse po vaše”.

Kako pa bi dosegli ta obrat? Če pogledava arhitekturne natečaje, kjer se mnoge ekipe res ženejo in oddajo izredno natančno izdelan projekt z vrhunsko grafiko, je to vse res nujno potrebno in smiselno? Ali ni ključna glavna ideja, ki mora biti jasno predstavljena? Izbrani projekt se bo vendar izdeloval še leta, ob izboru pa je ključna arhitekturna misel. Ob tem pomislim na tisto znano pravilo 20/80, “zdravilo proti perfekticionizmu”, da v nekaterih primerih lahko z 20% vloženega dela dosežeš z 80% učinka. V arhitekturi se to sliši kar malo blasfemično.
A: Da, prevečkrat delamo preveč, ker – kaj si bodo drugi mislili. Ampak ravno včeraj sva se z Borisom pogovarjala, kako pogosto so zmagali natečaj, pa niso bile vse črte v nulo potegnjene, da  pogosto pozabimo, da na koncu vseeno prevaga ideja. Da ne rabiš perfektno narediti vsega, če je ideja, vsebina kakovostna, ne potrebuje nujno perfektne izdelave, v katero nekaj ljudi vlaga ogromno časa. Enako velja za hišo, pa verjamem da navsezadnje tudi za življenje samo.

Je arhitektura soodgovorna za stanovanjsko krizo?
A: Delno. Stanovanjska kriza je odraz časa in družbenega konsenza, kjer vsi hočejo svojo hišo ali stanovanje. Velik problem so prazne nepremičnine – namesto novogradenj bi morali najprej aktivirati obstoječe prostore, kot smo to naredili pri Kje je prostor? Prenova starih hiš je pogosto smiselnejša, a ljudje mislijo, da je ceneje graditi na novo. Arhitekti bi morali več vlagati v ozaveščanje o prenovi in ohranjanje obstoječega. Tu je naša vloga.

Kako gledaš na ideje, kot je prepoved gradnje individualnih hiš? V vašem biroju je to vendarle Prevladujoča praksa.
A: Vsakič me zaboli, ko se stara hiša poruši, da se zgradi nova, ker je prenova pogosto prekomplicirana. Do pred kratkim je bilo ceneje graditi na novo, a zdaj se to spreminja. Arhitekti bi morali spodbujati prenovo in ohranjanje, vsaj delov hiš. Globalna prepoved gradnje individualnih hiš se mi ne zdi smiselna, saj je odvisno od mikrolokacije. Žal mi je, ko se lepi travniki spreminjajo v škatlaste parcele z generičnimi hišami. Tu je veliko prostora za izboljšave predvsem v urbanizmu.

Pred kratkim ste prejeli priznanje na natečaju za Center Iris v Ljubljani. Kako ste se lotili natečaja in zakaj?
A: Delo v biroju je že postalo nekoliko rutinsko, pa veliko hiš, ki jih narišemo, se ne zgradi, kar je frustrirajoče. Ne dobiš občutka, da je tvoje delo smiselno. Gašper Fabjan in Gašper Medvešek sta nas povabila k natečaju, ker smo hoteli poskusiti nekaj drugačnega. Bilo je sproščeno, brez pritiska, da moramo zmagati. Hoteli smo se imeti dobro. Naš natečaj ni bil popoln, a smo prejeli priznanje, ker je ideja prevagala. Na primer, za objekt za slepe smo razmišljali, da sploh ne bi oddali renderjev, saj vizualni del za uporabnika pravzaprav ni bil ključen..

Kako v vašem biroju gojite odnose?
A: Odnosi so ključni. Rezultati so pomembni, a ne smejo povoziti ljudi. V arhitekturi se pogosto izkorišča ljudi, vlagamo nerazumno veliko truda in časa, da bi dosegli “popolne” projekte, ki bi navdušili kolege. Pri nas se trudimo poslušati drug drugega, se pogovarjamo, kaj komu ni všeč, kako se kdo počuti. Seveda ni vedno idealno, a delamo na tem. Mislim, da bi družba z več poudarka na odnosih imela še vedno dobre rezultate, a z manj frustracij. Če naročnika slišiš, te tudi on sliši, in rezultat je tak, da so vsi zadovoljni. Perfekcionizem, ki služi egu, pogosto vodi v to, da naročniki odidejo drugam ali gradijo po svoje, kar je škoda.

Materinstvo, osebna rast in pogled na prihodnost

Kako je materinstvo vplivalo na tvoje delo?
A: Za nosečnost sem izvedela v Afriki, kjer smo gradili šolo in sem se temu projektu zelo posvetila, takrat pa sem s tem prekinila, da bi se posvetila nosečnosti in hčerki. Materinstvo me je prisililo, da sem se soočila s sabo. Moja hči Sonja me je potrebovala stoodstotno, kar mi ni pustilo prostora za kariero. Žalovala sem za tem, a me je prisililo, da sem premislila, kaj je zares pomembno. Otroci ti nastavijo ogledalo – vprašaš se, zakaj nekaj počneš. Ko je bila stara eno leto, sem pisala diplomo, a je nisem mogla dati za dlje časa k drugim, ker je potrebovala mojo prisotnost. Bilo je lepo, a zelo intenzivno.

Tvoj mož (fotograf Simon Chang) prihaja iz druge kulture. Kako to vpliva na tvoj pogled na arhitekturo?
A: Bilo je naporno, a poučno. Zanosila sem po nekaj mesecih zveze, kar je bila hitra sprememba Veliko stvari sem morala premisliti. Stvari za katere sem mislila, da so absolutna resnica, pa so bile resnične le v mojem svetu. Čisto banalne stvari, kot to, kaj pomeni želja.. Na primer, ko sem v pogovoru omenila, da bi rada šla v Avstralijo, je Simon že resno kupoval letalske karte, jaz pa sem to navrgla bolj mimogrede, v pogovoru. Mi mislimo, da poznamo tujo kulturo, ker se v šoli učimo o tem. – Saj vemo, da Japonci jejo s palčkami, ampak premalo razumemo, da je to zgolj vrhnja plast, pravzaprav pa so sistemi razmišljanja drugačni. In naš kulturni kod ni edini pravilni. Se mi zdi, da so oni veliko bolj potrpežljivi, da razumejo, da so stvari proces in včasih ni rezultatov takoj. Da so teki na dolge proge. To mi je dragoceno pri Simonu, da me velikokrat s tem umiri.Naučila sem se, da so moje “resnice” le del moje kulture, in to mi je odprlo pogled na arhitekturo – manj se obremenjujem z absolutnim.

Še vedno si mlada, lahko bi rekla, da šele na začetku arhitekturne poti. Pa vendar, kaj bi svetovala sebi pri 20 letih?
A: Da ni vse tako pomembno, kot takrat misliš. Stvari se izidejo, ali pa zraste nekaj drugega. Življenje je bolj naključno, kot si domiščjamo, in ni treba vsega načrtovati do potankosti.

Pogovarjala se je: Nina Granda