Andreja Vlašič Bižal o hipnozi, regresiji in tem, kar nosimo s seboj: Se odgovor na naše strahove skriva v preteklosti?

Ob besedi hipnoza marsikomu najprej šine skozi glavo prizor človeka, ki zapre oči in svojo voljo prepusti nekomu drugemu. Kaj če se ne zbudi? Kaj če pove nekaj, česar ni želel povedati? Kaj če ga hipnotizer pripravi do nečesa, česar pri polni zavesti nikoli ne bi storil? In potem je tu še regresija. Vračanje v otroštvo, iskanje dogodkov, ki naj bi vplivali na naše današnje odzive, pri nekaterih pa celo raziskovanje preteklih življenj.

Prav o strahovih, predsodkih in skrivnostnosti, ki še vedno spremljajo hipnozo, smo se pogovarjali z Andrejo Vlašič Bižal, ki jo mnogi na Kočevskem poznajo predvsem iz povsem drugačnega okolja. Danes poučuje strokovne predmete na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje, v preteklosti pa je delovala tudi na področju izobraževanja odraslih. Ob svojem poklicnem delu se je podala še na precej drugačno pot. Izobraževala se je iz hipnoze, hipnoterapije in regresije, k temu pa je ni pripeljala zgolj radovednost, temveč predvsem lastna izkušnja. Sama je namreč s pomočjo hipnoterapije opustila kajenje.

»Takrat sem videla, kako učinkovita je lahko hipnoterapija, kaj lahko z njo naredimo, kakšne odzive lahko spremenimo in katere navade izboljšamo,« pripoveduje, ko jo obiščemo v prostorih Podjetniškega inkubatorja Kočevje. Sledila so izobraževanja za praktika in mojstra hipnoze ter praktika regresije. Certifikati so razstavljeni eden poleg drugega, odgovor na vprašanje o kompetencah je jasen. Čisto vsakemu pa se porodi še nekaj: kaj se bo zgodilo, ko zaprem oči in kaj pa, če izgubim nadzor?

Vajeti imajo v svojih rokah

Andreja pravi, da je to eden najpogostejših strahov ljudi, ki pridejo k njej. Nekateri se bojijo, da se iz hipnoze ne bodo zbudili, drugi, da bodo povedali nekaj, česar niso nameravali, tretji, da bodo naredili nekaj proti svoji volji.

Velik del teh predstav pripisuje odrski in televizijski hipnozi, ki je po njenem naredila tudi nekaj škode. Kokodakanje na ukaz, razkrivanje skrivnosti pred občinstvom in drugi odrski triki so sicer zabavali množice, hkrati pa ustvarili vtis, da hipnoza pomeni izgubo nadzora nad lastnimi besedami in dejanji.

»Ko jim razložim, kako vse skupaj poteka, vidijo, da imajo vajeti v svojih rokah. Jaz sem samo orodje, ki jim lahko pomaga, če se sami s tem strinjajo.«

Tudi strokovna literatura hipnoze ne opisuje kot spanja ali nezavesti. Človek med hipnozo ne ugasne, temveč gre predvsem za močno usmerjeno pozornost in povečano odzivnost na sugestije. Zaznavanje okolice se lahko spremeni, toda človek ni preprosto brez zavesti in brez lastne volje.

Podoben občutek poznamo skoraj vsi

Kako je torej biti hipnotiziran? Andreja pravi, da občutek ni tako tuj, kot si predstavljamo. Primerja ga s trenutki tik pred spanjem, ko človek še zaznava okolico, a se zanjo ne zmeni več toliko. Ali s prvimi minutami zjutraj, ko smo sicer že budni, vendar misli še niso preklopile na obveznosti, telefone, službo in vse tisto, kar nas čaka.

»Še vedno zaznavaš svojo okolico, še vedno veš, kaj se dogaja, ampak ti ni pomembno, ker imaš samo en fokus,« opisuje.

Podobno globoko osredotočenost lahko doživimo med meditacijo, sprehodom ali pri dejavnosti, v katero se tako zatopimo, da za nekaj časa skoraj pozabimo na okolico.

Prav zato Andreja poudarja, da človek v terapevtski hipnozi ni nemočen. Pred začetkom se pogovorita o tem, zakaj je prišel, kaj želi spremeniti in kakšen je cilj procesa.

Od cigarete do težav z besedo ne

Največ ljudi jo poišče zaradi opuščanja kajenja. Na tem področju ima tudi najbolj osebno izkušnjo.

»Vsakega, ki pride zaradi kajenja, res razumem. Vem, od kod izhaja, s kakšnimi čustvi se sooča, kakšna vprašanja in strahove ima, ker sem šla skozi to tudi sama.«

A razlogi za obisk so precej širši. Ljudje prihajajo zaradi javnega nastopanja, neželenih navad, pomanjkanja osredotočenosti in čustvenega prehranjevanja ter težav s samozavestjo in postavljanjem meja.

»Svet bo še vedno takšen, kot je, in ljudje bodo še vedno takšni, kot so. Ti pa lahko spremeniš to, ali boš rekel ne ali pa samo pokimal.«

In prav pri vprašanju, zakaj v določenih situacijah vedno znova odreagiramo podobno, se hipnoterapija začne približevati regresiji.

Kaj se skriva za našimi odzivi?

Andreja regresijo opiše kot vračanje v preteklost in iskanje dogodkov, s katerimi bi lahko bili povezani današnji odzivi.

Najpogosteje gre za otroštvo. Dogodek, ki se odraslemu danes zdi nepomemben, je lahko otrok doživel povsem drugače. Andreja pri svojem delu izhaja iz tega, da se lahko nekateri odzivi, ki so človeka nekoč varovali, ohranijo tudi pozneje, ko jih ne potrebuje več.

»Pogledaš tisto situacijo z odraslega vidika. Vidiš, da si se takrat odzval tako, ker te je to mogoče zaščitilo ali ker kot otrok drugače nisi znal. Potem pa ugotavljaš, da danes tega odziva ne potrebuješ več.«

Nekateri se po njenih besedah med procesom spomnijo dogodkov, ki se jih sicer zavestno niso spominjali. Prav v njih včasih prepoznajo povezavo z vzorcem, ki se jim ponavlja tudi v odraslosti.

To pa regresijo pripelje do njenega najbolj skrivnostnega dela.

Verjamete v pretekla življenja?

Regresija lahko poteka v dogodke iz sedanjega življenja, pri ljudeh, ki so na to pripravljeni, pa tudi v domnevna pretekla življenja.

»Lahko se vračamo predvsem v otroštvo, lahko pa tudi v pretekla življenja, pri tistih, ki si to želijo raziskovati.«

Podobe, občutki in čustva, ki jih doživijo z regresijo, so lahko zelo močni. Lahko imajo zanj tudi osebni pomen.

Prav to je morda eden najbolj zanimivih delov regresije. Andreja pripoveduje, da se ljudje v sproščenem stanju včasih »spomnijo« nečesa, do česar v običajnem budnem stanju nimajo dostopa. Nekdo nato v tem najde razlago, zakaj vedno izbira podobne partnerje, zakaj se v različnih službah znajde v podobnem položaju ali zakaj se mu določen odziv ponavlja.

Zakaj vedno znova naredimo isto?

Odgovore običajno nosimo sami. Hipnoterapija je lahko eno od orodij, ki nam pomaga pogledati vase in bolje razumeti svoje odzive.

Včasih potrebujemo pogovor, drugič terapevta, spremembo okolja ali drugačno strokovno pomoč. Predvsem pa pripravljenost, da delamo na sebi. Morda je zato največji paradoks hipnoze prav ta, da se je nekateri bojijo zaradi izgube nadzora, njen cilj pa je lahko ravno nasproten: bolje razumeti sebe in svoje odzive.