Andrej Bernik: Arhitektura je metoda prilagajanja

Najbolj vroč prostor v mestu ni nujno tisti, ki najbolj potrebuje prenovo. Parkirišče pred trgovino je lahko bolj razgreto kot prostor pred šolo, a senca je morda nujnejša tam, kjer starši čakajo otroke. Za Andreja Bernika, arhitekta, raziskovalca, pedagoga in ustanovitelja pariškega biroja Fieldwork, je povezovanje podnebnih razmer s potrebami ljudi izhodišče za drugačno razumevanje arhitekture. Pogovarjali smo se o prilagajanju prostora, dostopnosti arhitekturnega znanja in poučevanju, ki študente spodbuja, da presežejo ustaljene predstave o tem, kaj arhitektura mora biti. Pogovor je potekal junija 2025 v Outsiderjevi rezidenci v Vodnjanu.

Fieldwork je pariški biro, v katerem sodelujejo Andrej Bernik, Marcos Da Silva in Delphine Luboz. Bernik in Da Silva sta soustvarjalca pristopa Tierce Forêt, ki povezuje drevesno zasaditev z urejanjem mestnih površin.

Kaj je po tvojem mnenju najpomembnejše vprašanje v arhitekturi danes?

Prilagajanje novim razmeram – tako podnebnim kot socialnim. Arhitektura ima pri tem pomembno vlogo: velik delež izpustov in porabe energije je povezan s stavbami, obenem pa nas stavbe in prostori ščitijo pred vse bolj ekstremnimi razmerami.

Nekatera območja bodo postala neprimerna za bivanje, povsod pa se bodo spreminjale razmere, na katerih smo gradili svoj svet. Prav prilagajanje je zame ključno vprašanje.

Kakšne odgovore lahko ponudi arhitektura?

Rešitev ne bi smeli iskati zgolj v tehnologiji. Zanima me, kako lahko zaščito zagotovimo z zasnovo prostora. Streha obstaja zato, da nas ščiti pred dežjem ali ustvarja senco, ne zato, ker bi nam bilo všeč, da nekaj lebdi nad tlemi.

Na novo moramo premisliti osnovne elemente arhitekture: zakaj obstajajo in kakšni bi morali biti, da bodo ustrezali prihodnjim podnebnim razmeram. Morda moramo izumiti nove elemente ali obstoječe uporabiti drugače.

Pred desetimi leti sem tvoje delo razumela predvsem kot raziskovanje zaznavanja temperature: kako telo občuti prostor in kaj vpliva na to zaznavo. Je podnebno vprašanje prišlo pozneje?

Imaš prav, izhodišče je bil fiziološki vidik. Velik del zaslug pripisujem arhitektu, pri katerem sem delal več let, Philippu Rahmu. Ko sem končal fakulteto, na kateri o podnebnih spremembah ni govoril nihče, sem začel delati z njim in prvič razumel, kaj bi arhitekti sploh morali delati, kaj ima smisel. Razvijal je razmišljanje o klimi in arhitekturi.

Ukvarjal sem se z notranjim prostorom in najboljšimi pogoji za bivanje. Všeč mi je bil pozitiven pristop: kako bivanje izboljšati z variacijo, z drugačnim doživljanjem prostora. Namesto da bi vsi prostori imeli 19 stopinj z natančnostjo stroja, bi lahko dopustili več raznolikosti in porabili manj energije.

Ni šlo samo za zmanjševanje in omejevanje, ampak za vprašanje, kako razmere obrniti v nekaj pozitivnega. Podobno kot pri poti za gasilce: sprva jo vidiš kot problem, potem pa ugotoviš, da lahko postane nekaj dobrega, če spremeniš pogled.

Ko smo začeli delati zunanje prostore, sem hotel razumeti, kaj je v resnici problem. Leta 2015, ko sem začel razmišljati o vročini in toplotnih otokih, se o tem skoraj ni govorilo, razen med znanstveniki. To vprašanje mi je pomagalo organizirati misel in ustvariti hierarhijo problemov. Z reševanjem enega lahko rešuješ še druge: socialne, povezane z vodo in biotsko raznovrstnostjo.

Projekt Lisière d’une Tierce Forêt v Aubervilliersu, ki ga spletna stran biroja datira v obdobje 2016–2020, je preobrazba 1200 m² velikega parkirišča v prostor za pešce. Združuje drevesno zasaditev in prepustno mineralno površino, s katerima želi biro zmanjšati kopičenje toplote in izboljšati podnebne razmere v mestu. Kako se je iz prvega projekta razvila metoda, ki jo uporabljate danes?

Ta projekt nikoli ni bil mišljen kot končni produkt. Bolj kot rezultat nas je zanimala metoda, kako do njega priti. Drevesa so postala osrednji element kot rezultat tega procesa: izkazala so se za najbolj smiseln, skoraj konstrukcijski element, ki omogoča želeni rezultat.

Drevo ni običajen arhitekturni element, a mi ga tako obravnavamo. Včasih imam občutek, da kot arhitekti živimo na drugem planetu. Zato so mi zanimive debate s krajinskimi arhitekti, ki imajo drugačno znanje in nas dopolnjujejo.

Zdaj raziskujemo, kako metodo uporabiti v drugih prostorih. Pri vsakem projektu zunanjih površin začnemo z natančnimi tematskimi analizami, ki jih obravnavamo kot sloje v AutoCAD-u. Zanima me, kako nam arhitekturna orodja omogočajo nekaj, kar prej ni bilo mogoče.

Tehnologija nam omogoča drugačno delo in s tem drugačne rezultate. Zato me zanima parametriranje – ne toliko parametrična arhitektura kot metoda dela.

Kaj bi avtomatizacija te metode omogočila?

Velik del metode bi lahko avtomatizirali, a še nismo tam. 

Zanima me predvsem, kako stvari spremeniti v velikem merilu. Projekti na primer 1200 m² so dobra demonstracija, vprašanje pa je, kako narediti preskok k res velikim projektom.

Proces nam vzame veliko časa in je drag. Če želimo kakovostne arhitekturne storitve omogočiti tudi revnejšim okoljem, moramo najti način, da postanejo dostopnejše.

Kako bi takšna metoda pomagala pri odločanju, katere prostore v mestu prenoviti najprej?

Delamo šolska igrišča in trge, zanima pa me tudi analitično delo v večjem merilu, ki pomaga odločevalcem. V Vodnjanu bi na primer lahko določili, kateri prostori so najbolj problematični in kje intervenirati najprej.

Za to potrebujemo računalniške simulacije izpostavljenosti soncu in mikroklimatskih razmer. Za celotno mesto pogosto nimamo dovolj natančnih modelov, za soseske pa bi jih lahko izdelali. Že smo delali analize, v katerih združimo več kriterijev in pripravimo podlago za odločanje.

Najtoplejše območje je lahko parkirišče pred trgovino, a morda ni prednostno. Pred šolo, kjer starši čakajo otroke, je lahko manj vroče, vendar tam nujno potrebujemo senco. Tehnične simulacije moramo povezati s socialno komponento: kaj potrebujejo ljudje.

Arhitekti in urbanisti znamo povezati te vidike, ki jih inženirske analize pogosto ne zajamejo. Karte izpostavljenosti združujemo z rešitvami: kje zadostuje svetla površina in kje je nujna senca ali drugačen poseg. Rad bi delal več tega.

Je kakšna prostorska situacija v Sloveniji, ki bi jo rad reševal?

Največji problemi so v soseskah, kjer ljudje živijo v majhnih stanovanjih brez ustreznih zunanjih prostorov, kjer bi otroci lahko bili zunaj vse leto. V Franciji smo imeli priložnost narediti projekt v takem socialnem okolju, kar mi je zelo pomembno.

Kako si prišel v Francijo in tam zgradil svojo pot?

Začel sem z Erasmusom, potem pa ostal. Bilo je veliko vztrajnosti in malo poguma, čeprav tega pri sebi nisem tako videl – drugi so mi rekli, da sem bil pogumen. Nisem prihajal iz okolja, kjer bi bila ekonomska negotovost tako velika, da si ne bi mogel privoščiti neuspeha. Vedel sem, da lahko vedno sedem na letalo in se vrnem v Slovenijo. To je prednost, ki jo imamo.

Kako se je začelo sodelovanje, iz katerega je nastal vaš biro?

Precej naključno. Najprej sem delal kot samostojni arhitekt, a sem si želel delati v večjem merilu. Spoznala sva se po priporočilu prijateljice in začela sodelovati, sprva brez želje po formalnem partnerstvu. Nato sva si rekla: zakaj pa ne, poskusiva.

Pomembno je, da ne čakaš na »pravi trenutek« ali na cilj, ob katerem boš rekel: zdaj sem pa tam. Greš korak za korakom, dokler ne pogledaš nazaj in vidiš, koliko si prehodil.

Kakšna je razlika med delom v Sloveniji in v Franciji?

Mislim, da imajo v Franciji bolj izostren kritični pogled. V Parizu veš, da si del sveta. Imajo zgodovino, ki jih sili v željo, da vplivajo na svet. Pravijo rayonnement mondial – da njihova kultura sije navzven. Imajo samozavest in željo nekaj prispevati. Včasih imajo prav, včasih narobe, ampak delajo.

Tudi v Sloveniji bi potrebovali več samozavesti. Nekatere stvari delamo zelo dobro, predvsem tehnično, kar povezujem z vplivom nemške kulture. Problem je, da se skrivamo za majhnostjo in si govorimo, da nismo pomembni, hkrati pa želimo biti pomembni na svojem vrtičku.

Tisti, ki pridejo na vrh, bi morali biti izzvani, da se primerjajo z najboljšimi v Švici, Nemčiji, Franciji ali na Kitajskem. Šele takrat se začne pravi pogovor. Spodbujati bi morali tudi povezovanje, ne le individualnih uspehov.

Kaj mora imeti dober arhitekt?

Doslednost, radovednost in odprtost – sposobnost razumeti, da obstajajo ljudje z drugačnimi potrebami in da nikoli ne boš v njihovi koži. Znati mora sodelovati, ker ta poklic nikoli ni individualen.

Kako vidiš današnjo generacijo študentov arhitekture?

Iščejo smisel v tem, kar bodo delali. Podnebne spremembe so zanje realnost, ki je ne postavljajo pod vprašaj. Od nas, starejših generacij, pričakujejo, da jim nakažemo pot, kje iskati rešitve. Zato rad delam z njimi: postaviš jim dobra vprašanja, nato pa skupaj iščete nove odgovore.

Leta 2025 si začel poučevati v Normandiji. Zakaj si se odločil postati profesor?

Pomembno se mi zdi deliti znanje in miselni okvir, ki sem ga razvil. Sam ne bom mogel rešiti vseh problemov, zato morajo druge generacije nadaljevati. Poučevanje je tudi način, da nekaj prispevam nazaj.

Predvsem bi jih rad osvobodil idej, kaj arhitektura mora biti. Ko jih vprašaš, kaj je hiša, jo narišejo kot otrok: kvadrat s trikotnikom. Želim, da to presežejo, raziskujejo obliko in razumevajo prostor.

Kako si to prenesel v seminar?

Tema je bila klima – kot nevidni del arhitekture. Ukvarjali smo se s praznim prostorom: kako rišeš toplo in mrzlo, kako predstaviš gibanje zraka. Niso risali hiš, ampak ekstremne prostore – najbolj vročo, najbolj vetrovno, najbolj mirno točko. Hotel sem jih spodbuditi, da razmišljajo bolj kot umetniki ali kiparji, ker je tam več svobode.