Aljaž Bastič: »Naredili smo veliko lepega.«

Aljaž Bastič je režiser in kulturnik, ki je do leta 2025 vodil tudi Mešani pevski zbor Prosavus iz Trbovelj. Na dirigentsko mesto je zadnjič stopil 31. januarja na poslovilnem koncertu, zdaj pa, pravi, upa, da bo imel več časa za svojo veliko ljubezen – režijo.

Zakaj ste se odločili, da po sedmih letih in pol prenehate z vodenjem zbora?

V bistvu je odločitev zorela kar nekaj časa. Gotovo eno leto, če ne več. Do covida so šli naši uspehi strmo navzgor. Vse bolj smo tekmovali. Tudi številčnost je bila ustrezna. Delali smo zahteven repertoar.

Vedeli smo, da bo tretje leto po ustanovitvi najzahtevnejše, ker je to leto, ko se začnejo pevci filtrirati. Potem pa je udaril še covid, ki nas je v bistvu dal na čakanje. Odločil sem se, da med covidom ne bomo delali, tudi preko Zooma ne, ker se mi je to zdelo v nasprotju z vsem, kar zborovstvo predstavlja. Ko so se postopno sproščale omejitve, smo se malo dobivali, pa potem spet ne, pa je spet prišlo do zaprtja, pa spet do sprostitve. Tudi zaradi tega je kar nekaj pevcev odšlo in tudi motivacija je upadla.

Ko smo se vrnili v normalno življenje, smo bili negotovi, kaj zdaj. Vse težje je bilo delati. Predvsem je bilo težko dobiti pevce. V bistvu je to najpomembnejši razlog, ki me je pripeljal do te odločitve: da smo se vedno znova borili za nove pevce. Ne glede na to, koliko je bilo avdicij, koliko je bilo pobud, vprašanj in tako dalje, je bilo pevcev premalo. Na poslovilnem koncertu nas je na odru stalo 22, na začetku nas je bilo 28, na tekmovanju Naša pesem 2018 pa 37. Če želiš z mešanim zborom dobro delati, mora biti pevcev vsaj 30, idealno pa 40 ali več. V zadnjih letih nekako nismo uspeli priti do številke 30. Imeli smo, recimo, samo tri tenorje, na neki točki celo samo dva, pa štiri, pet basov. Tako je bilo zelo, zelo težko delati, sploh kak zahtevnejši repertoar.

Poleg tega pa sem se odločil, da si želim vzeti tudi malo več časa zase. Redno sem namreč zaposlen na RTV Slovenija, honorarno pa delam tudi kot asistent za televizijsko režijo na AGRFT, kjer se mi zdaj obeta še večja obremenitev. Ob vsem tem sem se odločil, da se želim bolj osredotočiti ravno na to, na televizijo, na režijo, ki je moja primarna dejavnost. Iz tega izhaja tudi tretji razlog: Če bi želel, da bi zbor deloval na še višjem nivoju, bi moral tudi sam še veliko več svojega časa vlagati v pripravo, v spored, v vadenje dirigiranja, kar pa se izključuje s tem, da sem že tako ali tako imel premalo časa zase.

Kako se je začela Prosavusova zgodba?

Zbor sva ustanovila z Gregorjem Špajzerjem. Pred osmimi leti sva se prvič slišala, dobila in so se izmenjale prve ideje. Od samega začetka sem bil tudi dirigent.

Kako ste izpeljali poslovilni koncert? Kakšni so vtisi?

Zelo zadovoljen s tem, kako je izpadel poslovilni koncert. Vesel sem, da so se vsi pevci zelo zavzeli, si vzeli kako uro časa več za vajo, za pripravo. Tudi na odru so bili zelo osredotočeni, kar mi je bilo zelo všeč.

Zelo sem torej ponosen na to, kako so se pevci pokazali pred občinstvom. To se mi zdi pomembna motivacija in zanje in tudi za občinstvo. Vsakdo, ki je slišal ta koncert, se bo vprašal: »Zakaj se je pa poslovil? Saj so dobri.«

To se mi zdi dobra popotnica pevcem za naprej. Takoj, ko sem pevcem junija lani povedal, da se bom poslovil od Prosavusa, sem jim namreč tudi povedal, da si želim, upam, hrepenim po tem, da bodo delali dalje, da bodo vztrajali in da bodo iskali nove poti, mogoče tudi sistemsko. Omenil sem tudi, da je nujno, da bi se v Zasavju ustanovilo tudi otroški in mladinski pevski zbor, ker to je ta kadrovska baza, ki je Prosavusu manjka.

Hvaležen sem tako pevcem, ki so mi pripravili presenečenje z dodatkom na koncu, kot tudi občini Trbovlje za darilo oziroma posvetilo v oblike umetniške slike, in tudi Javnemu skladu, ki je mi podelil priznanje sveta območne izpostave JSKD.

Na koncertu ste povedali, da se boste zdaj posvetili tudi izobraževanju.

Ja, to sem povedal na splošno. Že zdaj, kot sem povedal, sem asistent na AGRFT-ju in se mi bodo, kot rečeno, obveznosti še povečale. Lani novembra sem dobil tudi priznanje pomembnih umetniških del, kar je v bistvu ekvivalent doktoratu in pogoj za začetek procesa habilitacije v docenta.

Poleg tega pa, ker od lani na Univerzi v Ljubljani obstaja tudi umetniški doktorat, sem se odločil, da se z oktobrom vpišem tudi na umetniški doktorat televizijske režije.

Se mogoče že kaj bolj konkretno ve, kakšna bo prihodnost Prosavusa?

Osebno sem se namenoma izvzel iz kakršnihkoli odločitev in odločanj. Pred pol leta sem zboru sicer poskušal pripeljati neke rešitve, a pri tem nisem bil uspešen, pa ne zaradi zbora, zaradi drugih zadev. Kot prehodni dirigent je zbor prevzel Gregor Špajzer. Zelo sem mu hvaležen, ker je za zbor nujna kontinuiteta dela.

Kolikor pa vem, se pevci zdaj pogovarjajo o tem, kaj in kako. Imeli so željo dobiti drugega dirigenta, bodisi preko razpisa, bodisi s preizkusi. Kje konkretno so zdaj, na kak način razmišljajo, kot rečeno, ne vem, vem pa, da imajo še vedno redne vaje in da se že pripravljajo na občinsko revijo in na naslednje izzive.

Omenili ste, da je težko dobiti nove pevce. Kako pa je z dirigenti? Ali v Zasavju obstaja baza dirigentov, ki bi lahko prevzeli zbor, ali mislite, da ga bodo iskali drugje?

Skoraj prepričan sem, da ga bodo iskali drugje. V Zasavju imamo veliko dirigentov, veliko zborovodij, ki so, tako kot jaz, samouki in pri svojih zborih opravljajo pomembno delo, a se mi zdi, da je Prosavus zbor, ki ima precej visoke ambicije, vsaj tako je bil zastavljen na začetku, v Zasavju pa, kolikor je meni znano, nimamo dirigenta, ki bi bil akademsko izučen, pa bi rabili nekoga, ki bi imel opravljeno akademijo in bi imel diplomo ali magisterij iz zborovskega dirigiranja.

Katera stvar vam je v letih vodenja Prosavusa ostala najbolj v spominu?

Prav gotovo naše prvo tekmovanje Naša pesem leta 2018, ko je zbor kot prvi zasavski zbor po več kot 30 letih stopil na oder državnega zborovskega tekmovanja v Mariboru. Pokazal se je, vsaj tako jaz mislim, v zelo dobri luči in prejel bronasto priznanje.

To so prelomni trenutki, na katere se s ponosom oziraš, a v resnici je bilo takih dogodkov ogromno. Pevci so mi za darilo v slovo pripravili album s fotografijami z vseh koncertov, dogodkov, tekmovanj in ostalo, in resnično je veliko stvari, za katere bi lahko rekel, da mi bodo ostale v spominu. V tem času smo naredili veliko lepega.

Ste v svojih letih vodenja zbora izpolnili svoje cilje oziroma pričakovanja, ki ste jih imeli od zbora, ali bi si želeli še več?

Naj takoj povem, da nimam prav nobene dirigentske izobrazbe. Končal sem srednjo glasbeno šolo iz solopetja in to je to. To je najvišja stopnja izobrazbe, kar sem jo dosegel na tem področju.

Pred osmimi leti, ko sva se z Gregorjem pogovarjala o tem, da bi ustanovila zbor, nisem vedel, če sem sploh zmožen nekega nivoja dela, če sploh imam v sebi veščine vodenja, dirigiranja in glasbenega vodenja. Rekel sem si: »Imam željo, ne vem pa, če imam znanje oziroma sposobnost,« tako da je bil vsak korak in vsak uspeh neko malo presenečenje in tudi neko malo zadoščenje. Povedati hočem, da niti nisem imel pričakovanj ali pa ciljev.

Vedno rad rečem, da v življenju nimam ciljev, ampak imam smer, torej vem, po kateri poti bom hodil oziroma, katera smer me zanima, ne vem pa, kaj vse me čaka na tej poti. Ne gre za to, da bi hodil proti nekemu cilju. Zaradi tega sem se tudi lažje odločil, da zaključim s Prosavusom, ker ni šlo za to, da bi moral sam pri sebi kljukati, kaj vse smo dosegli in česa nismo, ampak sem se lahko s ponosom ozrl na vse, kar smo dosegli, in si rekel: »Nič od tega nismo pričakovali, smo pa vse to dosegli.«

Kaj vas poleg režije še zanima, za katere stvari bo zdaj malo več časa?

Upam, da bo čas predvsem za režijo. To je namreč eden glavnih razlogov, zakaj sem z zborom zaključil. Želim se torej osredotočiti na svojo primarno dejavnost, kar ne pomeni, da bom pri tem uspešen (smeh), ampak bom vsaj poskušal. Ne govorim zgolj v smislu službenih del, v to sem vedno vlagal ogromno časa, energije in pozornosti, ampak bi si želel na področju režije oziroma na splošno televizije in avdiovizualnega ustvarjanja več delati tudi ob službi.

Se pravi, če ima film en kup aktivnosti, festivalov, srečanj, strokovnih delavnic, dogodkov, inštitucij, ki skrbijo za njegov ne samo vsebinski, ampak postranski razvoj, torej, da se o filmu piše, da se o filmu govori, da se določene stvari arhivirajo, da potekajo delavnice, strokovna srečanja, televizija pri nas žal tega nima. Nobenega televizijskega festivala, delavnic, srečanj na to temo. Zelo plastično bom povedal: Ne poznam nobenih kolegov, ki delajo na Pop TV, pa sem zaposlen v največji javni medijski inštituciji v Sloveniji.

Teh poznavanj, sodelovanj v Sloveniji ni. Zakaj? Ker je za to potreben finančni interes, takoj vidnih posledic pa ni. Posledica, ki bi lahko bila, pa je seveda bolj strokovno delo, bolj poenoteno delo znotraj sektorja. To so mehke posledice, ki so po mojem mnenju bistvene, nekdo, ki odloča, pa jih na prvi pogled ne bo mogel prepoznati. Ko rečem, da nimamo festivala, to seveda tudi pomeni, da na področju televizije nimamo nikakršnih institucionaliziranih nagrad; tega, kar so bili včasih viktorji, tudi RTV je včasih imela neke svoje nagrade, kar pomeni, da tudi vse delo, ki ga čez leto na televiziji opravljaš, bodisi kot novinar, režiser, direktor fotografije, montažer, v kateremkoli poklicu že si, tvoje delo ni prepoznano drugače kot preko priznanj oziroma nagrad RTV, ki pa so izrazito interna stvar.

S festivalom tudi javnosti ponudiš možnost nekega pregleda, refleksije, strokovni javnosti pa debato o izzivih tega področja, o prihodnosti. Vsi vemo, da se mediji v zadnjih 15, 20 let radikalno transformirajo na vseh področjih, in za televizijo to še posebej velja.

Čeprav RTV tu ni izjema, se malo obnaša kot noj z glavo v tleh, čeprav, mimogrede, noj ne daje glave v tla. Naš odnos je, da se bo nekaj že zgodilo, a s tem nam uhajajo cele populacije, celi družbeni sloj.

Mislim, da bi se o tem morali veliko več pogovarjati. Skratka, to so te obstranske televizijske, režijske, avdiovizualne, medijske teme in področja, ki me zelo zanimajo, a v to je pač treba investirati ogromno časa. Temu se bom posvetil.

Martina Drobne

Foto: Simon Tanšek (poslovilni koncert Prosavusa)

The post Aljaž Bastič: »Naredili smo veliko lepega.« appeared first on Savus.