Ali se baterijski hranilnik splača?

Vprašanje iz naslova slišimo ali preberemo dokaj pogosto, vendar se mi ne zdi najpomembnejše v kontekstu odločanja za baterijski hranilnik. Še posebej, če se navezuje pretežno ali celo zgolj na povrnitev naložbe. V tem primeru je odgovor skoraj zagotovo – ne splača se. Vendar to še zdaleč ni edini vidik namestitve hranilnika v domači elektroenergetski sistem.

Pred petimi, morda šestimi leti, ko so baterijski hranilniki za domačo uporabo začeli dobivati zagon, je višina investicije predstavljala glavno omejitev. Danes je situacija precej drugačna, saj je cena na kWh le še četrtina ali petina takratne in je mogoče takega, ki s svojo kapaciteto zadošča za tipično slovensko hišo (med 15 in 25 kWh), kupiti in namestiti za nekje (čez palec) med štiri in osem tisoč evri, nato pa še država kakšnega tisočaka povrne skozi subvencijo. Vseeno to ni zanemarljiv strošek, običajno je potrebnega tudi nekaj dela na sami napeljavi, elektro omaricah in še čem, zadevo je treba tudi priglasiti elektru (kar je sicer bolj ali manj formalnost), kar nazadnje pomeni, da namestitev ni ravno trivialna zadeva. Čeprav je povsem mogoče marsikje upravičena, jo je treba zaradi navedenih razlogov dobro pretehtati. Kot rečeno, ne zgolj denarno. Zasledovati mora vsaj en konkreten cilja.

Kljub temu, da investicija ni več pretirana, je povračilna doba, gledana striktno skozi potencialne prihranke, ki jih hranilnik omogoča, še vedno mnogo predolga. Poglavitni strošek, ki ga je mogoče znižati, je omrežnina, vendar se pri njem pozna mogoče 100 do 150 evrov na leto, po vsej verjetnosti še manj. Torej bi trajalo dlje od predvidene življenjske dobe baterij v napravi, da bi se investicija povrnila. Stroške s tem pomembno znižujejo večji sistemi ali ponudniki nečesa (denimo ultra hitrega polnjenja električnih vozil, kjer so tudi lokacije, na katerih brez tovrstne pomoči sploh ne bi bilo mogoče zagotavljati zadostnih moči). Po drugi strani doma lahko pomaga pri premagovanju določenih, prej neobhodnih preprek, doseganju ciljev in do neke mere tudi pri energetski neodvisnosti.

Ključne pridobitve

Foto: Fox ESS

Morda glavna pridobitev hišne baterije je t. i. rezanje konic ali z drugimi besedami, zmanjševanje moči pri odjemu iz omrežja. Poglejmo na primeru. Predpostavimo, da hiša »sama« v danem obdobju dneva oz. večera »vleče« približno kilovat in pol z napravami, ki takrat delujejo, avto se polni z 11 kW, morda pa se vklopi še toplotna črpalka, ki zase zahteva približno 3,5 kW. Skupaj to nanese 16 kW. Najmanj polovico tega ali še več, odvisno od »specifikacij« naprav (razsmernika, velikosti in števila baterijskih modulov v hranilniku, …), lahko prevzame hranilnik. Vsaj dokler ima zadosti energijske zaloge v danem ciklu (koliko je mora biti, je seveda stvar preračunov pred njegovo vgradnjo). Zato je mogoče najvišjo moč iz omrežja omejiti na denimo 8 kW (morda celo manj), ostalo doda baterijska zaloga prek hibridnega razsmernika.  

Na stroške omrežnine je torej treba gledati z drugega konca. Ne toliko v luči njihovega zmanjševanja, čeravno je možno, da tudi ob povečanju dejanskih potreb s hranilnikom celo uspete znižati moč pri odjemu iz omrežja, temveč v tem, da kljub ogrevanju s toplotno črpalko in polnjenju avtomobila (ali celo več avtomobilov) moči ne povečate, in si s tem tudi ne nakopljete neprestanih dodatnih stroškov. Glede na to, da boste uporabljali najcenejši energent za ogrevanje in za transport, hkrati pa boste verjetno izboljšali udobje in uporabniško izkušnjo, se hranilnik s tega vidika zagotovo splača.

Ene od dobrobiti smo se v zgornjem primeru že delno dotaknili. Ni namreč nujno, da vaša, recimo je realna priključna moč, torej tista, določena z varovalkami in stanjem omrežja, ne tista, ki jo plačujete, sploh omogoča 16 kW ali več (številko dajem zgolj za ponazoritev). S hranilnikom da greste namreč lahko bistveno višje kot vam omogoča zgolj odjem iz omrežja. Na ta način lahko, še toliko bolj v kombinaciji s sončno elektrarno, tudi zaobidete določene omejitve omrežja na vašem območju. Za polnjenje hranilnika v času, ko iz njega ne potrebujete energije, pa bo verjetno zadoščala tudi nižja moč od prej omenjene (denimo cca 4 kW).

Verjetno ste že pomislili na naslednjo točko. Hranilnik namreč pomaga pri shranjevanju »odvečne« energije zaradi »predimenzionirane« sončne elektrarne ali sploh omogoča postavitev tako velike, kakršno ste si zamislili, če zaradi »šibkega« omrežja ali kakšnega drugega razloga dobite soglasje za manjšo (glede oddajanja v omrežje). Nekateri so mnenja, da posameznikom ne bi bilo treba reševati problemov, ki so v domeni upravljavcev omrežja, vendar je glede na izkušnje s tovrstnim čakanjem na ponudnike, da bodo uredili zadeve, in v kombinaciji z zgoraj opisanimi razlogi verjetno bolje lastnoročno poskrbeti za svojo elektroenergetsko sedanjost in prihodnost. Običajno velja, da je bolje v lastni režiji poskrbeti za napredek, kot čakati na druge.

In nekaj pomanjkljivosti

Ni odveč poudariti, da shranjevanje energije v baterije in njeno kasnejše porabljanje iz njih prinaša določene izgube zaradi pretvorb iz izmeničnega toka v enosmernega in znova nazaj. Težko je natančno določiti, kolikšne so, skoraj zagotovo pa nekje okrog desetih odstotkov. Pri dovolj veliki sončni elektrarni, s katero tako ali tako ustvarjate viške, se ne bo dosti poznalo, in morda boste, kot prej omenjeno, šele s hranilnikom v polnosti izkoristili njeno inštalirano moč. Pri manjši ali pri odjemu izključno iz omrežja pa boste zagotovo opazili višjo »porabo.«

Foto: Bluesun Solar

Glede upravljanja s hranilnikom imate v grobem dve možnosti. Lahko se sami pozabavate z nastavitvami glede na svoje potrebe in vzorce uporabe različnih (večjih) porabnikov, lahko pa to prepustite umetni inteligenci v razsmerniku oz. še kakšnem dodatnem krmilniku, kot je denimo Reduxi. Potem avtomatika sama prilagaja, kako se naprava polni in prazni – s kakšno najvišjo močjo, do katere meje, koliko polnilnih ciklov v določenem časovnem obdobju lahko naredi, kako se vse skupaj prilagaja glede na vašo vsakdanjo rutino in delovanje porabnikov in podobno.

Še tretja možnost pa je, da se odločite za hranilnik, ki je del »paketa« pri ponudniku električne energije. Običajno z dinamičnimi cenami, ki se prilagajajo borznim, tako da v teoriji polnite hranilnik takrat, ko je elektrika poceni ali celo »negativna« (mora plačati tisti, ki jo želi oddati, ne kdor jo prevzema), in energije iz njega porabljate kasneje, ko je na trgu draga. Zato z njim upravlja ponudnik, prav tako dinamično, nekaj po vnaprej določenih parametrih, deloma pa glede na zunanje dejavnike. Kar pomeni, da ne deluje zgolj na osnovi tega, kar se dogaja pri vas doma, kot v prej opisanem primeru »pameti« v razsmerniku, temveč tudi na osnovi dogajanja na trgu cen z električno energije in na osnovi potreb samega ponudnika. To je lahko dobro za omrežje, saj ima ponudnik pregled na tem, kar se dogaja, medtem ko nad tem, kar počnejo posamezniki z lastnim upravljanjem baterij ter odjema in oddaje v omrežje nima nobene kontrole. Po drugi strani pa je za uporabnika lahko dvorezen meč. Če denimo ponudnik hkrati nudi storitve za upravljavce omrežij, lahko v določenem trenutku »zahteva« energijo iz hranilnikov pri posameznih odjemalcih znotraj svojega sistema, da pokrije zahteve operaterja.

Za namestitev baterijskega hranilnika je nekaj dobrih razlogov, predvsem z vidika optimizacije delovanja in tudi stroškov domačega elektroenergetskega sistema, ki lahko pomaga tudi širšemu sistemu, možnosti dodajanja novih večjih porabnikov, premoščanja določenih tehničnih ovir (nizke priključne moči, majhne odobrene inštalirane moči sončne elektrarne) in nenazadnje večje energetske varnosti oz. neodvisnosti, saj izpadi električne energije, če se ne zavlečejo v dneve namesto minut ali ur, ne predstavljajo več nikakršne drame. Za marsikaterega niti vedeli več ne boste, da se je zgodil.

Naslovno ilustracijo je ustvarila umetna inteligenca.

The post Ali se baterijski hranilnik splača? appeared first on Tehnozvezdje.