Ali kdaj resno (po)dvomite v svoj um?

Ste, preden v križišču speljete, povsem prepričani, da prednostna cesta prazna? Vedno? Kaj pa ko kar naenkrat treščite z drugi avto? Ni mogoče? Ali ste prepričani, da je oni ‘kreten pridivjal z nadzvočno hitrostjo?’

Pred časom sem mentorju rekel, da strankam ne morem garantirati rešitve, preden ne raziščem podrobnosti njihove situacije. Pa mi pravi, da takih svetovalcev nihče ne mara. Vsi hočejo samozavestno strokovno osebo, ki točno ve, kako jim bo ‘z levo roko’ rešila (vse) njihove probleme.

Pa sem mu pojasnil, da imam s takim pristopom (in ljudmi) kar nekaj težav.

Prvič, samozavestna oseba, ki ne dvomi vase in svoja prepričanja, že v osnovi zanika, da svoje znanje potrebuje kakorkoli utrjevati, preverjati, nadgrajevati ali posodabljati. Brez dvoma se ji zdi vse jasno, torej v trenutkih lastne zmote in napak krivdo najverjetneje išče (in najde) drugje, saj ima sama (brez dvoma) vse prav.

Zanimiv rek pravi, da ‘so strokovnjaki ljudje, ki povedo, kako nekaj ni mogoče, potem pa moraš najti način, da ti to uspe’.

Drugič, rešitve ljudi, ki na svetu vidijo samo enake probleme, niso učinkovite, ker delujejo samo pri eni vrsti problemov. Razen, seveda, če ste prepričani, da delujejo pri vseh, takrat ko ne, pa za to ni vaša krivda.

. . .

Bolj zanimiv je koncept dvoma v realnost. Ste, preden v križišču speljete, povsem prepričani, da prednostna cesta prazna? Kaj pa ko naenkrat poči in vse kaže, da cesta ni bila prazna, vi pa še vedno veste, da je bila?

Nedolgo nazaj mi je drugi mentor, izvirni avtor ‘mojih’ 65 KLJUČNIH NAČEL, KAKO ŽIVETI DOBRO, predstavil idejo, da naša realnost povsem zmotna. Ker ga ne štejem med popolnoma ‘odpisane’ primere, sem se poglobil v njegovo idejo in začel raziskovati, če in kako bi lahko imel prav.

Pa sem prišel do zanimivih ugotovitev. To kar vidim pred seboj, ni računalnik, kjer pišem tale članek, ampak moje dojemanje računalnika. Moj vid in ostali čuti zaznavajo in prenašajo električne signale, ki jih možgani sestavijo v sliko sliko tipkovnice z zaslonom, kamor vpisujem besede. Noro!

Šalica čaja, ki jo primem v roke, ni nujno takšna, kot jo zaznajo moje oči in prsti, ampak gre za prenos električnih signalov, ki jih možgani sestavijo (včasih tudi v zmotno, popačeno) sliko. Torej lahko zagotovo trdim samo, da gre za mojo zaznavo oziroma interpretacijo šalice.

Ko sem se kdaj s kom pogovarjal o tem, me je večina kmalu vprašala, če sem popil kaj (pre)močnega.

Ampak, ja, točno to. Ko, na primer, popijemo malce preveč, nam možgani začnejo slikati precej drugačne, popačene slike.

Ja, večina ljudi – dokler se ne znajdejo v kaki hudi depresiji ali še hujšem mentalnem stanju – ne verjame v to, da se lahko njihovi lastni možgani kdaj poigrajo z njimi. In take stvari (brez izkušenj) enostavno niso sposobni dojeti. In takim je izjemno težko pojasniti, da so naši možgani enotna točka napake, kar pomeni, da ko zatajijo, tega brez njih ne moremo preveriti in potrditi ali ovreči.

Zadnjič pa sem si ogledal zanimiv film Izven Ozemlja (ExTerritorrial), kjer je mati (z zdravljenim posttravmatskim sindromom) na ameriški ambasadi izgubila hčerko. Zločinska skupina je v povezavi z uradniki na ambasadi ugrabila hčerko in priredila vse stvarne dokaze. Video posnetki so bili izbrisani, uradniki so pričali, da je ženska prišla sama, obtožili so jo, da je blodnjava in pod vplivom anti-depresivov.

Ženska je v nekem trenutku podvomila v svoje prepričanje in se resno vprašala, če ji tega res ni zagodel njen um. Ta občutek, ko nisi popolnoma prepričan, če so tvoja prepričanja in spomini res pristni, je noro strašljiv.

Dejansko pa menim, da je takšno celo naše življenje; edino sprejeti ne znamo (ali ne upamo) tega, da tistega, kar ne moremo (za)znati ali potrditi, ni mogoče dojeti. Vse, kar vemo in znamo, je tako mali delček (katerega deleža celote ni mogoče opredeliti), da lahko samo upamo in predvidevamo.

Se vam zdi, da govorim neumnosti? Lahko podkrepim z znanstveno dokazanim dejstvom:

Človeško oko je sposobno zaznati manj kot en odstotek barvnega spektra vse svetlobe, večina ljudi pa prisega (samo) na tisto, kar (lahko) vidijo.

In ob tem hrepenijo po super junakih, čeprav je vse bolj očitno, da imaji ti (ki naj bi vedeli vse) najverjetneje še bolj omejen pogled.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Ali kdaj resno (po)dvomite v svoj um? appeared first on Savus.