Ali je še smiselno imeti otroke?

Vprašanje, ki bi še pred desetletji zvenelo skoraj bogokletno, danes postaja povsem legitimna tema debat med mladimi pari, ne le ob kozarcu vina, temveč tudi v resnih, življenjskih odločitvah. Ali je še smiselno imeti otroke? Zakaj bi nekdo danes v ta svet prinesel novo življenje, če pa nas na vsakem koraku spremljajo opozorila o podnebni katastrofi, socialnih neenakostih, finančni nestabilnosti in izgorelem vsakdanu?

Zdi se, da se je razprava o otrocih premaknila iz romantične v eksistencialno sfero. Včasih je bilo vprašanje otrok povezano z ljubeznijo, družinsko srečo, nadaljevanjem rodu. Danes pa se med mladimi vse pogosteje pojavlja dvom, ne le o tem, ali si otroka želijo, temveč predvsem o tem, ali je prav, da ga imajo. Odločitev ni več stvar zgolj osebne želje, temveč je prepletena z občutkom odgovornosti do sveta, v katerega bi otroka pripeljali. Gre za kompleksno mrežo osebnih vrednot, pomislekov o prihodnosti, družbenih bremen in okoljskih dilem. V družbi, ki jo zaznamujeta podnebna kriza in družbena negotovost, je postalo starševstvo za marsikoga vprašanje presoje in ne več samoumevnosti. Medtem ko so prejšnje generacije otroke videle kot nekaj naravnega, celo pričakovanega, današnji mladi pogosto občutijo, da je odločitev za starševstvo nekaj, kar terja utemeljitev pred samim seboj in pred svetom.

Eden najmočnejših dejavnikov, ki vpliva na to odločitev, je okoljska zavest. Mnogi pari se danes zavestno odločajo za življenje brez otrok prav zaradi podnebne krize. Ne želijo dodajati novega člena verigi izčrpavanja naravnih virov, niti prispevati k rasti svetovne populacije, ki že zdaj povzroča pritisk na okolje, ki ga planet komaj še prenaša. Med mladimi kroži prepričanje, da je največ, kar lahko narediš za planet to, da se odpoveš starševstvu. V tej luči je vzniknilo tudi gibanje »BirthStrike«, ki združuje posameznike, ki iz ekoloških razlogov zavestno ne želijo imeti otrok. Njihova odločitev ni nastala iz nuje, temveč iz protesta. Gre za dejanje, ki želi opozoriti na radikalno nujnost sistemskih sprememb.

Na družbenih omrežjih in forumih zasledimo iskrene zapise, ki pogosto presegajo aktivizem in izražajo globoko stisko: »Ne morem si zamisliti, da bi svojega otroka vzgajal/a v svetu, kjer bodo v 50 letih izginili gozdovi, kjer bo zmanjkalo pitne vode, kjer bodo vojne za preživetje nekaj vsakdanjega.« Za te ljudi otrok ni le osebna odločitev, temveč moralno vprašanje. Lahko rečeš »želim si otroka«, a hkrati razmišljaš – mu bom res lahko zagotovil varno in dostojno prihodnost? Bo njegov svet sploh še svet, v katerem se bo dalo dostojno živeti?

V tej perspektivi otrok ni več simbol upanja, temveč morebitna žrtev prihodnjih katastrof. In čeprav tak pogled morda deluje pesimistično, izraža predvsem stopnjo zavedanja, ki je značilna za današnji čas – čas, v katerem si tudi ljubezen ne more več privoščiti biti slepa.

A okoljski pomisleki niso edini. Tudi družbeni in ekonomski dejavniki močno vplivajo na (ne)odločitev za starševstvo. Stanovanjska problematika je ena največjih preprek. Kako imeti otroka, če si z dvema povprečnima plačama starša ne moreta privoščiti niti najema, kaj šele nakupa stanovanja? V Sloveniji približno 40 do 45 odstotkov mladih med 25. in 34. letom še vedno živi pri starših, kar ni odraz razvajenosti, temveč posledica visokih cen nepremičnin, negotovih zaposlitev in nizkih plač. Dodaten dejavnik so tudi službene obremenitve, kot so nestalni urniki, dolg delovnik, pritisk k nenehni dosegljivosti in prekarno delo, ki puščajo malo prostora za družinsko življenje.

K temu se pridruži še splošno družbeno vzdušje, v katerem starševstvo pogosto ni več predstavljeno kot življenjska nadgradnja, temveč kot dodatna naloga – še ena točka na že prepolnem seznamu odgovornosti. Starši so pogosto izgoreli, mediji pa redno poročajo o pomanjkanju vrtcev, podhranjenem šolstvu in nefleksibilnem sistemu, ki ne podpira mladih družin. Mlad par, ki spremlja tovrstne zgodbe, se zato zlahka vpraša – zakaj bi si to želela zase?

Seveda pa slika ni povsem enostranska. Obstajajo številni pari, ki kljub vsem tem izzivom izberejo starševstvo – iz ljubezni, iz upanja, iz vere v boljši svet. Prav ti posamezniki pogosto poudarjajo, da otroci niso odgovor na družbene težave, temveč njihov smisel. Da kljub okoljski in družbeni negotovosti obstaja prostor za skrb, toplino, vzgojo in spremembo. Da je prav prihodnost tista, ki zahteva nove generacije, ki bodo morda bolj zavedne, bolj povezane in bolj odgovorne kot današnja.

Omeniti velja tudi premik v razumevanju starševstva. Danes se lahko odločimo za enega otroka, za poznejše starševstvo, za sobivanje v alternativnih oblikah skupnosti, za posvojitev. Družina ni več nujno jedrna celica z dvema otrokoma, ki živita v hiši z vrtom. To omogoča več svobode, a hkrati terja več refleksije. In prav to je značilno za današnjo generacijo – ne sprejemajo odločitev brez premisleka. Ne odločajo se za otroka zato, ker bi tako »morali«, ampak ker si to v resnici želijo.

Vprašanje »Ali je še smiselno imeti otroke?« zato nima enoznačnega odgovora. Je pa legitimno vprašanje, ki odpira pomembno debato o tem, kakšna družba smo in kakšna želimo biti. Ali ustvarjamo pogoje, v katerih si lahko mladi upajo sanjati o družini? In predvsem – ali gradimo svet, v katerem si bodo otroci želeli odrasti?

Petra Znoj