Alesh Maatko: »Na Evroviziji se že dolga zadnja leta glasba gleda z očmi«

Naš tokratni sogovornik Alesh Maatko je moj dolgoletni prijatelj in vrsto let tudi televizijski sodelavec. Na lokalni televiziji ETV, kjer sem bil skoraj petnajst let odgovorni urednik, je vodil legendarno  tedensko glasbeno – razvedrilno oddajo Apolon. Tako kot mnogi drugi Zasavčani, se je tudi Alesh rodil v Trbovljah, kjer je tudi odraščal. Zdaj je razpet med Trbovljami, Ljubljano in našo obalo. Čeravno ga poznamo bolj prek delovanja v različnih medijih, pravi, da se je njegova poklicna pot začela v turistični agenciji, kjer je bil vpet v številne turistične destinacije. »Morda ravno zaradi tega še danes rad potujem,« nam pove. V naslednjih letih je bil bolj kot ne vpet v svet medijev, ali kot televizijski voditelj (televizija TV Center, ETV) ali kot urednik oziroma novinar na POP TV, 24UR, RTV SLO. Zagotovo je med tistimi poznavalci pri nas, ki zelo dobro poznajo slovensko medijsko sceno. »Trenutno ustvarjam različne zgodbe za revijo Stop in evrovizijski portal Evrovizija.com (https://evrovizija.com), kar mi popolnoma ustreza. V prostem času pa si za popolnejše življenje pomagam tudi s hipnozo in različnimi rituali za sprostitev ter pozitivnimi afirmacijami.«

Zdaj je pa že čas, da preberete, kako je na naša vprašanja odgovoril naš verjetno največji poznavalec tekmovanja za pesem Evrovizije.

Delo v medijih ga je pripeljajo do svetovnih zvezd, kot je hollywoodski zvezdnik Michael Madsen. Vir slike: Osebni arhiv Alesh Maatko.

Katera je tvoja najlepša lastnost?

Zagotovo iskrenost ter da grem vsak večer s čisto in mirno vestjo v posteljo.

Kaj je tvoja največja slabost?

To bi verjetno znali najbolje odgovoriti bližnji in prijatelji. (smeh)

Kdo je tvoj vzornik / vzornica in zakaj?

Med odraščanjem, torej v otroštvu, so bili vzorniki junaki različnih televizijskih serij. Potem z leti se je to spremenilo, tako da v trenutnem obdobju nekih vzornikov, če sem iskren, nimam. Me pa recimo še vedno navdihujejo zgodbe uspešnih ljudi.

Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?

Se mi zdi, da tam nekje med 20. in 30. leti starosti, ko je bila v ospredju mladost … in pa brezskrbnost. To se mi zdi, da so bili zame najlepši časi, dokler kaj kmalu zatem ni prišel s.p. (smeh)

Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Ljudje in družba … ter zahrbtnost nekaterih (navideznih) prijateljev. Tudi izmišljene zgodbe o meni, sploh ko sem bil v določenem obdobju bolj medijsko izpostavljen. Takrat so bili nekateri resnično pravi pravljičarji. (smeh)

Kdaj in kje si izgubili nedolžnost?

To se mi zdi, da je bolj vprašanje za ženske. (smeh) Da pa se vsaj malo približam odgovoru na vprašanje … prva intimnost se je zgodila v času srednje šole.

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Strasten bralec knjig ravno nisem, to je dejstvo. V zadnjem obdobju sicer prebiram bolj strokovno literaturo, s katero lahko rastem kot človek. Kar se glasbe tiče me pobožajo brezčasne melodije, pri filmu pa izstopa mojstrska trilogija Boter.

Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sam rad pripraviš?

Dejansko sem vsejed, rad prepletam okuse, preizkušam nove jedi, blizu mi je tudi orientalska kuhinja. Dokler ni pekoče, mi je praktično vse ljubo, najbolj dobrote iz morja. Pri pijači pa me zna vedno osvežiti preprosta nesladkana limonada.

Tvoj najljubši praznik je?

Praznik je zame vsako jutro, ko se zbudim živ in zdrav. Mnogi tega ‘privilegija’ doma in po svetu žal nimajo, tako da sem hvaležen za vsak ‘praznični’ dan.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Po zdravi kmečki pameti so to drva. Prasketanje drv me namreč večkrat spomni na otroštvo in krušno peč, ki jo imamo doma.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Takšna in drugačna človeška požrešnost, ki ne pozna meja.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenil?

Ko se bodo spremenili ljudje doma in po svetu, se bosta spremenila tako Slovenija kot svet. Ampak dokler vlada pohlep po še več in dokler nam ‘prodajajo pravljice’, sprememb ne bo. Na primer, kako naj bo na eni strani mir po svetu, če na drugi strani kričijo po povečanju izdatkov za obrambo in orožje?

Tako Alesh Maatko kot njegova prijateljica, legendarna Miša Molk, sta velika ljubitelja in poznavalca Evrovizije. Vir slike: Osebni arhiv Alesh Maatko.

Si eden naših največjih poznavalcev tekmovanja za Pesem Evrovizije. Letos bo potekala v Baslu v Švici, kakopak zaradi zmage Nema na Pesmi Evrovizije 2024 s pesmijo The Code. Imaš svojo napoved letošnje zmagovalne pesmi in kako ocenjuješ možnosti Klemna Slakonje, ki bo v prvem polfinalu nastopil pod zaporedno številko tri in nas poskušal prepričati z izpovedno balado How Much Time Do We Have Left?

Od vseh letošnjih 37 evrovizijskih skladb mi je najbolj pri srcu avstrijska Wasted Love, na katero stavi kontratenorist JJ. Recimo, da imamo ob poslušanju te skladbe enake občutke kot leta 2014, ko je s skladbo Rise Like a Phoenix slavila Conchita Wurst. Še danes se spomin te Evrovizije, ki je potekala v Københavnu, v neki navidez zapuščeni ladjedelnici, kjer je v bistvu še danes izjemno veliko skladišče. Da, Evrovizija ni vedno blišč, kot ga vidimo na televiziji.

Glede Klemna Slakonje … če gledam na države, s katerimi tekmujemo v prvem predizboru, so možnosti za finale težke. Če gledam na sporočilnost in zgodbo pesmi, pa je kanček upanja. Če bo mojster imitacij to znal pravilno prikazati v treh minutah, se zna zgoditi tudi finale. A kaj ko se na Evroviziji že dolga zadnja leta glasba gleda z očmi …

Ko sva bila še sodelavca na televiziji ETV, kjer si vodil legendarno glasbeno zabavno oddajo Apolon, si pogosto pripravil tudi reportaže s svojih obiskov vsakoletne Evrovizije. Se spomniš, koliko oddaj Apolon si posnel, koliko gostov gostil, morebiti najzanimivejšega in koliko tekmovanj za Pesem Evrovizije si se doslej udeležil?

Čisto natančno se ne spomnim, koliko oddaj je bilo. Vseh skupaj, vodil sem tudi nekatere druge oddaje, jih je bilo v času večletnega ustvarjanja preko 500, če ne še več. Vesel in hvaležen sem za priložnost, ki sem jo dobil. Oddaja Apolon je imela res velik doseg in domet za tiste čase, sploh, ker ni bilo tako razvitega kabelskega sistema kot danes. Takrat je bila tudi še analogna televizija. Vem, da smo za tisti čas gostili najbolj znane estradnike, vsi so se z veseljem odzvali na moje povabilo. Res lepi spomini na to zabavno oddajo ter seveda druge. Številni danes zelo znani obrazi me večkrat spomnijo na te lepe trenutke, ki so jih preživeli z nami.

Evrovizijo v živo spremljam od leta 2000, torej že 25 let. Tudi ta je bila ob začetkih še analogna. (smeh) Spomin se, da takrat še ni bilo digitalnih fotoaparatov, ne pametnih telefonov, ne prenosnikov. Fotografije, ki sem jih posnel na Evroviziji v živo (v tistih časih), sem razvil šele, ko sem se vrnil domov. Mislim, da sem imel 6 filmov po 36 posnetkov. Danes, v digitalni dobi, naredim na Evroviziji več sto posnetkov (in več) v pol dneva. Leta 2002 v Talinu smo recimo lahko v tiskovnem središču dali razviti slike, ki smo jih nato dobili na CD-ju, tako da si le vstavil v računalnik in jih naložil. To je bilo za tiste čase revolucionarno. Vsi so me spraševali, kako mi je to uspelo tako hitro objaviti. Danes, če nimaš nekaj v sekundi na spletu, pa je vse narobe …

Slika Najbolj odmevna Evrovizija je bila, ko so nas leta 2002 v Talinu zastopale Sestre. Vir slike: Osebni arhiv Alesh Maatko.

Kako gledaš na slovensko glasbo? Nekateri se z nostalgijo spominjajo denimo časov Ota Pestnerja, Majde Sepe, Elde Viler, spet drugi prisegajo na aktualne glasbenike in skupine. Kje si ti? Mimogrede, ti je bila Evrovizija pred tridesetimi leti in več bolj všeč kot dandanes, ko je večji poudarek na celostni podobi, ne le v sami glasbi?

Absolutna mi je bila Evrovizija bolj všeč nekoč. Danes je to le še en dogodek izmed mnogih šovov, ki pa z glasbo nima več kaj veliko. Namreč, v novodobni Evroviziji je v živo samo glavni vokal, vse ostalo je pripravljeno, posneto. Je potemtakem to sploh še glasbeno tekmovanje? Če mene vprašaš, ne!

Pri slovenski glasbeni si pa želim, da bi se danes glasbeni ustvarjalci rahlo bolj potrudili predvsem pri besedilih, ki so večkrat brez pomena – samo da se rima. Enako se pri glasbi iščejo neki vzorci, vzame se malo od sosedov, malo iz tujine, in nastane mineštra, ki ni za nikamor. Pri ustvarjanju je treba slediti srcu, kot so to počeli včasih, zato mnogi – kot tudi jaz – raje prisluhnemo starejšim melodijam.

Alenka Gotar nam je leta 2007 s skladbo Cvet z juga prvič pripela finale. Vir slike: Osebni arhiv Alesh Maatko.

Je danes težje preživeti kot »svobodnjak« v novinarstvu kot pred desetletjem? Kako gledaš na slovensko medijsko krajino?

V bistvu danes, kakor mi je poznano, sploh ni možno v zasebnem sektorju delati drugače, kot svobodnjak oziroma s.p.. Če pa te že zaposlijo, te zaposlijo, vsaj tako slišim, z osnovno, torej najnižjo plačo. Sam osebno sem se nekako navadil na s.p., ki pa ima pluse in minuse. Minus je ta, da ni bolniške, regresov, nagrajevanja, ipd. … Pardon, da ne bo pomote, vse to si lahko izplačaš, a ker so prihodki tako majhni, prispevki pa vsako leto višji, si nihče tega ne more izplačati, saj nima od kje vzeti. Seveda so izjemne, kot vsepovsod. Kar se tiče medijske krajine pa pogrešam predvsem kvalitetne zgodbe. A ker so uredništva podhranjena, si vsak posameznik težko vzame čas za razvijanje neke zgodbe, članka, saj je treba vse narediti hitro, če ne kar zdaj in takoj. S tem pa pada kvaliteta …

Evrovizija.com (https://evrovizija.com) je priljubljeno spletno mesto, kjer so na enem mestu zbrane najbolj pomembne evrovizijske zgodbe. To je tvoj produkt, kjer si tudi glavni in odgovorni urednik. Zakaj ti je Evrovizija tako stopila pod kožo, zakaj si ustvaril omenjeni spletni medij? Bo kdaj v tiskani obliki?

Včasih ni bilo ne kabelskega sistema ne komercialnih televizij. Bila je le ena – nacionalna televizija … in enkrat na leto Pesem Evrovizije. To me je, sredi osemdesetih tako navdušilo, da mi je preprosto stopila pod kožo. Glasbena oddaja, ki smo jo gledali maja, je bila polna blišča, produkcija in scenografija povsem drugačna, od tega, kar smo gledali pri domačih oddajah. Nenazadnje pa je bila tu raznolikost držav in različne pesmi, ki so bile takrat zapete v nacionalnih jezikih, kar pogrešam danes, ko je vse v angleščini.

Res je, Evrovizija.com je »moj« spletni portal, prvič se je pojavil – sicer z drugim imenom in v drugi obliki – leta 2001. Takrat je bilo to zelo revolucionarno, splet se je komaj razvijal, nekako sem bil pionir na tem področju in nekako sem želel ta blišč prenesti v Slovenijo. Sicer mi je zanimivo, da so se mi takrat mnogi posmehovali, češ, kaj imam to. No, danes taiste osebe pišejo o Evroviziji na drugih portalih, sicer bolj s kričečo vsebino, ki z glasbo nima kaj veliko … torej vse za klike, žal. Meni je danes recimo bolj pomembno ustvariti kvalitetno in preverjeno vsebino, pa tudi če je zaradi tega kakšen obiskovalec manj. Dobra vsebina je namreč kot tek na dolge proge!

The post Alesh Maatko: »Na Evroviziji se že dolga zadnja leta glasba gleda z očmi« appeared first on Slovenec.