Aleš Gabrijelčič: Žive ulice

4 hours ago 18

ARTICLE AD

Vedno znova me preseneti, kako nebivanjske so slovenske ulice. Sprehod po predmestjih naših razpršenih gradenj nam podaja sliko o prostoru, ki je sicer infrastrukturno učinkovit, a vsebinsko povsem izpraznjen. Stavbe se le redko spogledujejo z ulico, njihovi vhodi so skriti, obrnjeni proč in pogosto za ograjami. Občutek, ki ga ob tem podajajo, je, da gre pri naseljevanju našega prostora v principu le za obrambo pred zunanjim svetom. In ceste … Te so tam, da služijo avtomobilom, bodisi v gibanju bodisi v mirovanju. Površine za pešce in kolesarje so tu le funkcionalne obrobe, brez ambicije ustvariti prostor druženja ali estetike. Tudi zelenja je na ulicah zunaj ožjih središč malo. Pogosto je prisotno zgolj simbolno. Le poredko opazimo kakšno osamljeno drevo v skromni travnati gredi. Tukaj gre torej za neprostor, ta nebodigatreba med objekti, ki ni ne trg, ne park, ne ulica, temveč le funkcionalni pas za dovoze in izvoze.

Naša cestna krajina se tako povsem razlikuje od koncepta, ki se je začel razvijati na Nizozemskem konec 60. let prejšnjega stoletja in ga v strokovnih krogih označuje izraz “woonerf”. Beseda, ki bi jo v slovenščino lahko prevedli tudi kot “živa ulica”, predstavlja pristop k urejanju javnega prostora s prizadevanjem za soobstoj vseh prometnih udeležencev, predvsem pa za oblikovanje ulice kot prostora bivanja. Ko sem še med študijem prvič slišal za ta koncept, mi je bilo fascinantno, da prometna ureditev sploh lahko stremi k večji kakovosti življenja.

A ideja “woonerfa” je silno preprosta. Gre za delitev prometnega prostora. Motorna vozila ne koristijo le svojega rezerviranega cestišča, ločenega od pločnikov, temveč si isti prostor delijo s pešci, kolesarji ter tistimi, ki zgolj preživljajo svoj prosti čas na odprtem. Ulica postane dnevna soba soseske. Ključni princip, in ta je bistven (!), ni prepoved vožnje, temveč subtilno oblikovanje, ki z umirjanjem prometa in zmanjšanjem hierarhije med udeleženci spodbuja spoštovanje in interakcijo.

Zato so vhodi v stavbe v “woonerfu” javno vidni ter dostopni brez ograj in zasebnih tamponov. Ograje, če sploh so, so nizke in simbolične. Namesto ravnih asfaltnih zaplat so cestišča tlakovana s teksturo, ki že s svojim videzom opozarja na potrebo po umirjeni vožnji. Ob tem so prisotne fizične ovire urbanega pohištva: drevesa, korita, klopi, gredice. A te na ulici ne delujejo le v službi prometnega znaka, temveč predstavljajo povabilo k aktivni uporabi pohištva. Višinske razlike med površinami cestišča so minimalne, a vendar pomenljive. Recimo rahlo privzdignjen del pred vhodom v blok se lahko bere kot prag doma, ne le prag cestišča.

V Sloveniji so primeri woonerfa zunaj mestnih središč redki, a vendar obstajajo. Eden bolj znanih je Zupančičeva jama v Ljubljani, kjer so ulice med stanovanjskimi bloki urejene brez jasne ločnice med cestiščem in pločnikom, s poudarkom na skupnem prostoru. Tudi tu opazimo, da takšna ureditev ne zahteva tehnoloških presežkov, temveč predvsem miselni premik.

Zato se postavlja vprašanje: kako bi lahko principe woonerfa, vsaj v osnovni obliki, uvedli v sodobni slovenski prostorski kontekst, ki je zaznamovan z individualnimi hišami, vilabloki in nizko zazidavo, kjer ni razvite tradicije grajenja v uličnem nizu? Ključno se mi zdi, da pristop ne temelji nujno na velikih investicijah, temveč že na majhnih spremembah, ki pa imajo lahko velik prostorski učinek. Že s tem, da se znižajo ograje in omogoči večja transparentnost med zasebnim in javnim prostorom, lahko spodbudimo, da ulica prične komunicirati. Z nekaj betonskimi koriti na cestišču omejimo hitrost in povabimo zelenje ter povsem spremenimo atmosfero. Če cesto na novo pretlakujemo tako, da izgubi podobo voznega pasu in dobi značaj dvorišča, je to že velik korak.

Pomembno pa je tudi nekaj drugega: da kot družba ponovno začnemo vrednotiti ulico ne le kot tehnični infrastrukturni element, temveč kot javni prostor. Prostor srečevanj, otrokove igre, sosedovega pozdrava, mestoma tudi konflikta, a zato tudi odnosa. Nedavno sem se sprehajal po ljubljanskem Kodeljevem in naletel na prenovljeno ulico povojnih vrstnih hiš. Območje med parkirnimi mesti je bilo namenjeno sajenju srednje raslih dreves, ob njih pa so bile zasajene bogate sredozemske dišavnice. Poleg skrbno oblikovanih zasaditev, doslednega označevanja uvozov in premišljene umestitve parkirnih mest za gibalno ovirane osebe me je presenetil še en vidik: očiten pozitiven odnos stanovalcev do prenove. Številni so namreč medprostor med ulico in vhodom v hišo dopolnili z lastnimi zasaditvami: zimzelenimi rastlinami, manjšimi grmički in okrasnim cvetjem. Ponekod je mogoče opaziti celo kakšen vodnjak ali ribnik. Woonerf nam zato ne ponuja zgolj nove prometne sheme, temveč povabilo k temu, da si začnemo ulice ponovno prisvajati kot del življenja. V tem smislu postajajo prenovljene ulice ne le prostorska, temveč tudi družbena inovacija, ki krepi občutek skupnosti in spodbuja kulturo bivanja.

Slika1: