Alenka Mihorič: INTARZIJE

Piše: Marija Švajncer

Slovenske pesnica Alenka Mihorič je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Frontier, Poezija objavila svojo novo pesniško zbirko z naslovom Intarzije (2026). Pesnica je na literarnem natečaju Kulturno medijskega centra Maribor zasedla drugo mesto. V utemeljitvi sta bili poudarjeni estetska konsistenca in izrazna dovršenost. Zbirko je grafično zasnoval, oblikoval in izvedel prelom Romeo Štrakl, fotografije je posnela avtorica.

V življenjepisu je navedeno, da je Alenka Mihorič po izobrazbi univerzitetna diplomirana inženirka računalništva, zaposlena je bila v Iskri Avtomatiki in kot učiteljica informatike na gimnaziji v Ljubljani. Zdaj je upokojenka in se po leti 2000 v prostem času posveča fotografiji, pohodništvi in botaniki. Pesmi piše že od mladih let in je doslej objavila naslednje pesniške zbirke: Preprosta roža (2010), Kodeljice (2014) in Glas izpod skorje (2023). Dobila je kar nekaj nagrad, uvrstila se je tudi v polfinale pesniškega turnirja, ki ga je leta 2016 pripravila založba Pivec.

Svetloba je eden od naravnih pojavov, ki ima v pesničini poeziji poseben pomen. Ustvarjalka zase pravi, da sonce ni nad njo, temveč je v njej; še dan je tisti, ki ga hoče osončiti. V njej je sla po svetlobi, ki se ni utelesila, kdaj pa kdaj zasluti, da je tam spodaj nekaj, kar še ni našlo svetlobe. V njenih verzih se zvrstijo občutja, ki jih doživlja v naravi. V očaranosti nad njo se povezujeta in prepletata abstraktnost in konkretnost, dogajanje v naravi dobiva podobo poosebljanja, pesnica občuti tako začudenost kot očaranost nad pisanostjo tega, kar je okrog nje. Zdaj se naravna lepota prikrade v impresije, zdaj v refleksije, čustvovanje je globoko in subtilno. Drevo na primer vidi kot dialektiko in pot, hkrati pa ji drevo govori, da je le drobec nečesa večjega. Za hip se ji zazdi, kor da bi njene pesmi pisala narava sama.

Predmeti igrajo posebno vlogo, saj kdaj pa kdaj, kot pravi, jemljejo prostor mislim. Pesnica je dobra opazovalka, toda nikoli ne ostane pri opazovanju in odkrivanju ter kopičenju vtisov, temveč izreka prepričljive resnice, komaj opazno pa razkriva tudi osebno stisko. Prevladujeta namreč vednost o svetu in radoživost. V pesmih, ki odsevajo eksistencialni položaj, je ustvarjalna moč najbolj prepričljiva. Alenka Mihorič neposredno izreka filozofski pojem biti, dozdeva se ji, da bit celo zardi in je povezana z dotikom, ki: »Zaznavanje na koži / poveže brez besed. / Včasih nežno poboža, / drugič kot strela prebudi vso bit, / a brez oklepanja.«

Pesnica se zatem z angažirano pesniško govorico ozre po svetu in opozarja na nerazumno vrvenje v njem – od vojn, revščine, bolezni, zločinov do človekove individualne izgubljenosti. V nekaterih pesmih so očitne pobude po boljšem svetu in vidiki angažiranosti. Naravnost zapiše, da se nekaj mora premakniti, toda pomisli tudi: »Bolje se je ukloniti premôči, / kot se v uporu zlomiti.«

Pesničina radoživost je nekoliko načeta, kadar priznava, da dvomi in zato pravzaprav ni nikoli zadovoljna. Kadar ji je tako, je navidezno prazna in sesekljana. »Pometam svoje nepopolnosti, / sram, jezo, žolčne kamne. / Vedno v krogu. / Ko mislim, da sem končala, / moram začeti znova.« Vse, kar je okrog nje, se je tako ali drugače dotakne. Zdaj opravlja gospodinjska opravila, zdaj se sprehaja ali samo vsrkava dogajanje okrog sebe. Čas je določilo njenega življenja in hkrati opozorila, da ga ne gre kar tako zapravljati. Začuti, da živi kot telo brez kože in rana, ki nikogar ne boli.

Ljubezen z moškim je samo nakazana. Slutiti je izgubo in oddaljenost, pesnica omeni neznosno bližino diha in brazgotine, ki so ostale po zvezi z moškim. Zdi se, kot da prave uresničitve ni. Katera uresničitev v ljubezenskem razmerju pa je sploh prava? Reče si, da o smislu in ljubezni laže, ker tako zveni lepše. Vedno pred nekom beži, največkrat pa kar pred samo sabo.

Avtorica ohranja pravopisna pravila in piše pesmi v obliki kitic. Njen slog je metaforično bogat, zvrstijo se tako odgovori kot vprašanja, tu in tam se na koncu porodi odprtost, ki ponuja soustvarjanje. Verzi govorijo o sedanjosti, vanje vstopajo utrinki iz preteklosti, na primer spomin na mamo in babico, izrazna moč se poraja tudi v sanjskem svetu. Pesnica pomen nekaterih spoznanj poudari tako, da jih zapiše v ležečem tisku. Zamisli se nad sporočilom, obliko in slogom svoje poezije in pravi, da mora biti vsaka misel drugačen odtenek čustev, prvi verz je zanjo prva nit in osnova za naslednje, refren je slišati kakor odmev, zadnji verz pa je zaključni vozel. »Ko besede ostanejo neizrečene, / se tkanina raztrga, / stihi obvisijo brez trdne opore / ali pa se zavozlajo / v nerazumljivost.«

Alenka Mihorič je avtorica estetsko zgovornih fotografij, tako abstraktnih kot s povedno vsebino, na primer pajkovo mrežo, starim zidom, jesensko obarvanimi listi ali sončnim žarenjem. Beseda intarzije, po katerih je poimenovana pesniška zbirka, pomenijo okrasne vložke v lesu, pesničina poezija pa je celovita, umetniško dognana in izpovedno močna in ne samo vložek ali vstavek. Zagotovo se bo marsikdo poglobil vanjo in v njej našel samega sebe, človeka, ki išče, premišljuje, dvomi, upa in ohranja ljubezen do življenja, kakršno koli življenje v našem razburkanem času pač je.