Alenka Gotar se je takole razjezila; kaj menite, ima prav?

LJUBLJANA – Znana operna pevka in nekdanja političarka Alenka Gotar je pred kratkim na družbenih omrežjih objavila daljši zapis o svojem napornem urniku ter razmišljanjih o slovenski kulturni sceni. Je le še ena umetnica, ki se pritožuje, ali njene besede odražajo globljo sistemsko težavo?

Tole je zapisala na Facebooku:

“Ura je 2:07 zjutraj, ko se peljem domov na štajerski avtocesti.

Vstala sem včeraj ob 5h, od 7h delala na Ministrstvo za kulturo , od 15.15 poučevala do 20h. In nato naredila frizuro in brrrruuum brum v Maribor na nastop..

V službi kulture. V službi umetnosti.

Nikoli ne bom dobila Prešernove nagrade, ker nisem zlizana z lobiji. In je ok tako.

Moja nagrada je, da ljudje, publika prepozna mojo predanost PRAVI umetnosti. In to nagrado dobim z aplavzom vsakič, ko sem na odru… Že skoraj 40 let!”

Neizprosna realnost kulturnikov – zaslužiti si kruh in priznanje?

Njena objava ni bila zgolj seznam obveznosti. Od petih zjutraj na nogah, delo na Ministrstvu za kulturo, popoldansko poučevanje, hitenje v Maribor – vse to brez »velikih nagrad«. Zvenelo je kot dnevnik nekoga, ki živi za umetnost, a se hkrati zaveda, da sistem ne nagrajuje vedno le dela, temveč tudi poznanstva, vpliv, politično pripadnost.

Če pogledamo nagrajence Prešernovega sklada v zadnjih letih – so med njimi res zgolj vrhunski umetniki, ali se včasih zdi, da odločajo »notranji krogi«? To je vprašanje, ki ga ne postavlja le Gotarjeva, ampak številni ustvarjalci, ki ostajajo v senci.

Lobiji v kulturi?

V Sloveniji ni skrivnost, da naj bi imele določene kulturne institucije več vpliva kot druge. Ali je nagrajevanje stvar objektivne presoje ali krog, kjer se vse vrti okoli istih imen? Gotarjeva izpostavlja prav to – »nisem zlizana z lobiji«, pravi, in ne skriva, da jo to frustrira.

A je to res tako enostavno? Marsikdo bi dejal, da čeprav nagrade niso edino merilo uspeha, je dejstvo, da jih prejema določen profil umetnikov, vredno premisleka. Je problem le v tem, da določeni ustvarjalci ne marajo kompromisov ali gre za širšo družbeno težavo, kjer se resnična kakovost včasih spregleda na račun »pravilne« ideologije?

Podpora ali posmeh?

Kot vedno, ko nekdo spregovori o teh temah, so bila mnenja mešana. »Ne dobiš Prešernove nagrade, ker si bila politično aktivna na napačni strani. Tako pač je,« je komentiral nekdo na njeno objavo. Drugi ji dajejo prav: »Alenka, tvoje petje občudujemo že desetletja. Kdo potrebuje nagrade, če imaš publiko?«

A kaj, če je v resnici problem globlji? Če gre za sistemsko vprašanje, ki ne prizadene le nje, temveč celotno generacijo umetnikov? Primerjajmo – koliko slovenskih glasbenikov, slikarjev, pisateljev se dejansko lahko preživlja samo z umetnostjo? Statistika kaže, da je povprečni honorar slovenskega samostojnega kulturnika pod minimalno plačo, kot navaja Statistični urad RS.

Torej, kdo ima prav?

Čeprav Alenka Gotar verjetno zares ne potrebuje potrditve kulturnih elit, ostaja vprašanje: Ali bi morala imeti možnost tekmovati v sistemu, ki nagrajuje samo nekatere? Če drži, da so kulturne nagrade stvar poznanstev, potem so dvomi Gotarjeve povsem upravičeni. Če pa je vse skupaj zgolj osebna interpretacija, potem njen zapis ne pomeni nič drugega kot frustracijo umetnice, ki se bori proti vetru.

A eno je gotovo – to vprašanje ne bo usahnilo čez noč.

Pripravil: N. Z.

Vir: FB

The post Alenka Gotar se je takole razjezila; kaj menite, ima prav? first appeared on NaDlani.si.