Akram Khan Company v Ljubljani. Izjemno natančna in telesno intenzivna koreografija!

Recenzija predstave Thikra – noč spominjanja slovitega koreografa Akrama Khana v Ljubljani. Iskanje zgodbe med ritualom spominjanja.

V Ljubljani je ponovno gostoval Akram Khan Company, tokrat s svojo zadnjo predstavo z naslovom Thikra – noč spominjanja. Premierno je bila uprizorjena januarja lansko leto v puščavski oazi starodavnega mesta Al Ula v Savdski Arabiji. V ljubljanskem Cankarjevem domu smo si jo lahko ogledali 24. februarja letos. Po petindvajsetih letih predstava pomeni tudi zadnjo produkcijo skupine.

Akram Khan je eden najbolj prepoznavnih in vplivnih ustvarjalcev sodobnega plesa v 21. stoletju. Razvil je hibridno formo giba, ki združuje elemente izrazne svobode sodobnega plesa ter pripovedno moč kathaka, ene od klasičnih oblik indijskega plesa. S svojim delom dokazuje in razvija idejo, da se ples ne ločuje na zahodnjaškega in vzhodnjaškega, pač pa lahko s prepletom obeh kultur črpa neskončen vir inovacije. Tako tudi najnovejša produkcija lovi tradicionalne mitološke duhove in jih vzporeja s sedanjostjo.

Univerzalni kostumi v zemeljskih barvah odražajo brezčasnost rituala, ki obuja preteklost in jo preko spominov in teles plesalk povezuje s sedanjostjo. Sama dramaturgija dogodka ni linearna, vendar snuje prizore spominov, ki niso vedno jasno povezani. Ustvari zaporedje močnih slik, ki učinkujejo predvsem na gledalčeve občutke. Najmočnejši so skupinski prizori, v katerih usklajenost in energija plesalk v ritmični, ciklični koreografiji deluje meditativno in poudarja transcendentno moč rituala. Morda prav zato naracija ni linearna, saj se spomini rojevajo iz občutkov, ti pa nastajajo v naključnih trenutkih ne glede na linijo časa. Prav te zasleduje tudi predstava s podnaslovom – noč spominjanja.

Čeprav racionalizacija in interpretacija predstave z razumom pri tej predstavi ni najbolj učinkovita, lahko iz kostumov in postavitve razberemo štirih močne ženske like. To so matriarhinja, njeni hčeri ali sestri, ter duh preteklosti, ki se kot spomin vrne med ritualom obujanja preteklosti. Delo je navdihnjeno z domnevnim starodavnim predislamskim obredom ‘thikra’, ki je povezan z nočjo spominjanja, navezo med človekom, naravo in duhovno razsežnostjo ter skupnostjo. Skozi odločne, natančne in hitre gibe plesalk, ki na trenutke spominjajo na čarovništvo, je čutiti žensko moč v skupnosti in enotnosti.

Svojo izrazno moč plesalke izrazito poudarijo skozi dodelano in vseprisotno koreografijo las. Ti delujejo kot podaljšek telesa, ki ga ne vrtijo nenadzorovano po prostoru. pač pa snope svoje energije oziroma svojih las precizno usmerjajo v oblikovanje inovativnih figur emancipacije. Glede na kulturno okolje, kjer je predstava nastala, lahko poudarjeno uporabo dolgih las kot metafore ženske moči interpretiramo tudi kot politično gesto in komentar o vlogi žensk v patriarhalni družbi.

Predstava je namreč nastala v sodelovanju z vizualno umetnico Manal Al Dowayan, rojeno v Savdski Arabiji, ki v svojem delu pogosto preizprašuje in problematizira vlogo žensk v arabski družbi. Njeno delo, predstavljeno na Beneškem bienalu leta 2024 je, denimo, s plastičnimi golobi simbolno reprezentiralo številne visoko izobražene ženske, ki za potovanje potrebujejo dovoljenje moškega skrbnika, bodisi brata, moža ali očeta. Tokrat je sodelovala z lokalnimi umetniki, obrtniškimi mojstri, ter uporabila simbole, prepletene s tokom časa in ljudskega izročila. S Khanom sta ustvarila narativno zasnovo, ki izhaja iz izročila ljudstev Nabatejcev in Lihjanitov, ki so živeli na arabskem polotoku v času antike. V omenjenih kulturah so imele ženske bolj enakopravno vlogo v družbi, vodile so družinske posle, bile vključene v politiko in niso potrebovale moških skrbnikov pri sprejemanju odločitev.

Koreografija je izjemno natančna in telesno intenzivna, obenem pa se zavestno izmika jasni narativni razlagi. Khanovo gibanje ostaja prepoznavno: sunkovita energija se prepleta s tekočo kontinuiteto, ritmična kompleksnost pa ustvarja občutek, da telo govori jezik, starejši od besed. Na odru se zbere skupnost žensk — plesalk, katerih gib združuje bharatanatjam in sodobni ples — ter vzpostavi prostor med ceremonijo in sanjskim stanjem. Scenografija in kostumi ustvarjajo vtis arhaične skupnosti, ujete med časoma preteklostjo in sedanjostjo, medtem ko svetlobno oblikovanje prostor dogajanje razpira in hkrati skriva. Sama ritualnost briše dramaturške poudarke in gledalca potisne v vlogo udeleženca obreda in manj opazovalca zgodbe.

(foto: Sandi Fišer)

Kot sklepno delo ansambla predstava učinkuje skoraj samorefleksivno. Khan se ne ozira nazaj z nostalgijo, temveč s tiho resnostjo. Thikra tako postane meditacija o tem, kaj ostane po umetniškem dejanju — gib, ki izgine, a se vtisne v telo gledalca. Če predstava kdaj deluje hermetično, to ni zaradi pomanjkanja idej, temveč zaradi njihovega presežka: poskuša zajeti zgodovino, identiteto in kolektivni spomin v jeziku, ki je starejši od naracije.