Ciklus o primorskih priseljencih v Mariboru: ZORAN MUŠIČ

Zoran Mušič (vir: Wikipedia)

Piše: Ivan Vogrič

Zoran Mušič (1909 Bukovica pri Volčji dragi – 2005 Benetke) je najbolj prepoznaven slovenski likovni umetnik v mednarodnem prostoru. Ker se je že med drugo svetovno vojno preselil v Benetke in si nato ustvaril drugi dom v Parizu, ga za svojega štejejo tudi Italijani in Francozi. Prvi stik s slikarstvom je vsekakor imel v Mariboru, kjer je preživel večji del svoje mladosti. Tu je ubral prve slikarske korake, razstavljal in prejemal prva naročila.Iz rodne Primorske se je družina odselila že med prvo svetovno vojno. Osnovno šolo je Mušič obiskoval najprej na Koroškem in nato na Štajerskem. V mariborski realki in učiteljišču (obiskoval ga je med leti 1924 in 1928) je pridobil izobrazbo, nato pa nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu. Po zaključenem študiju se je vrnil v Maribor in v naslednjih letih sooblikoval mariborsko likovno življenje. Tu se je vključil v umetniški klub Brazda, ki je v začetku tridesetih let nastal na pobudo Janeza Mežana. Klub, pod vodstvom Radivoja Reharja, je nadaljeval delo kluba likovnih umetnikov Grohar in uspel še bolj povezati domače upodabljajoče umetnike. V klubu so sobivali tako realisti (Anton Gvajc) kot predstavniki ekspresionizma (Ivan Kos in Karel Jirak) in impresionisti (Albert Sirk). Dragan Potočnik poudarja, da klub ni imel trdnega programskega koncepta, je pa bil uspešen pri prirejanju razstav. Do vojne jih je priredil približno štirideset, tako kolektivnih kot posameznikov, vključno fotografskih. Delovanje Brazde je podpirala mestna občina. Kot je zapisal Večernik leta 1940, je Maribor, tudi po zaslugi kluba, postal »samostojno in enakovredno torišče sodobnega slovenskega slikarstva.«Mušič je začel prek skupine Brazda razstavljati od sredine tridesetih let naprej; svoja dela je predstavil ne samo v Mariboru ampak tudi v drugih mestih po državi (Murska Sobota, Celje, Ljubljana, Zagreb, Beograd, itd.). Bil je nagrajen na vseh treh Umetnostnih tednih, ki jih je pred vojno priredil Umetniški klub (ta je združeval ustvarjalce različnih umetnostnih področij).Maribor se je spominu na tega ustvarjalca poklonil z razstavo v Umetniški galeriji Maribor  konec  2021 in začetku  2022, na kateri je bila prikazana dvajsetletna povezava med Mušičem in mestom.Mušič je v drugi polovici tridesetih let postal tudi član kluba Neodvisni, v katerega so se povezali ambiciozni slikarji in kiparji (Zoran Mušič, Marij Pregelj, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar,France Mihelič,Nikolaj Pirnat,Maksim Sedej, Karel Putrih,Frančišek Smerdu idr.).  Z izjemo Kregarja in Putriha, ki sta bila praška študenta, so vsi študirali v Zagrebu. V govoru ob odprtju razstave Kluba neodvisnih v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1937 je Mušič dejal:”Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji obraza, je ne prikrivamo v grotesko in lažiživljenje. Temveč zajemamo iz nje samo resnično in bistveno, ki je edino večno in neumrljivo.« Šlo je za pomenljive besede, ki nam pomagajo razložiti slikarjev odnos do umetnosti tudi v kasnejšem obdobju. S Putrihom se je Mušič predstavil na razstavi v Mariboru v letu pred zasedbo Jugoslavije.Za Mušiča so bila pomembna srečanja z likovnimi deli v pomembnih kulturnih središčih (Španija) in slikarska potovanja (Dalmacija). Ob začetku vojne se je preselil v Benetke; prav od tam ga je gestapo leta 1944 deportiral v Dachau, kar je vplivalo na njegovo umetniško izražanje.Pravijo, da je Mušič še dolgo časa po vojni le s težavo spregovoril o taboriščni izkušnji. Če sploh je. Zato ni naključje, da je šele četrt stoletja po vrnitvi iz omenjenega kraja smrti nastal cikel grafik Nismo poslednji. To pomeni, da je bilo njeno snovanje počasen proces, vse dokler ni slikar presodil, da je prišel čas, ko ta izkušnja ni več samo intimna bolečina, ampak tudi spomin, ki ga je treba deliti z drugimi. Serija je takrat osupnila umetniški svet, in to zato, ker je avtor izstopil iz takrat prevladujočih abstraktnih praks in se vrnil k figuralnosti. Vrnil se je z izjemno emocionalno intenzivnostjo, ki jo premorejo le veliki umetniki.Že pred tem je prejel več nagrad, predvsem mednarodnih, saj je po vojni doživel svetovno slavo. Razstavljal je v najbolj prestižnih kulturnih središčih, njegova dela hranijo pomembne galerije in muzeji sveta.