Afera IT: ko Vontina komisija pred volitvami išče šivanko v senu, a je ne najde

V slovenskem javnem prostoru se znova odvija že dobro poznan scenarij. Kadarkoli se odprejo ali znova oživijo vprašanja o poslovnih aferah družine Janković, se pozornost nenadoma preusmeri drugam. Tokrat je v ospredje stopil sin Janeza Janše – in to v primeru, ki je bil po razpoložljivih informacijah formalen, zakonit in davčno transparenten, a je bil kljub temu predstavljen kot moralni prestopek prvega reda.

Paradoks je očiten. IT-strokovnjak, ki je s svojim znanjem in delom na trgu v dveh letih zaslužil približno 131.000 evrov bruto (okoli 4.000 evrov mesečno, pred davki in prispevki), je postal tarča medijskega obračuna – samo zato, ker se piše Janša. V panogi, kjer so takšni prihodki prej spodnja sredina kot izjema, se je znesek nenadoma začel predstavljati kot nekaj sumljivega, neprimernega in skoraj zavržnega. Kot da bi bil uspeh sam po sebi problem – če je povezan z »napačnim« priimkom.

Medtem pa se dolgoletne zgodbe o poslovanju družine Janković znova umikajo iz ospredja. Gre za primere, o katerih so v preteklosti poročali številni mediji in nadzorni organi, a so pogosto obravnavani z nenavadno previdnostjo. O spornih finančnih tokovih, velikanskih dolgovih, njihovih odpisih in povezavah z državnimi ter občinskimi strukturami se govori tiho, z znižanim tonom in brez enake ostrine.

Kritiki opozarjajo, da je bila država v določenih primerih presenetljivo prizanesljiva, ko je šlo za obveznosti vplivnih posameznikov. In tu ne gre za vprašanje političnih simpatij, temveč za vprašanje enakih meril. Zakaj se zakonito delo posameznika secira do zadnje decimalke, medtem ko se ob bistveno resnejših, sistemskih očitkih vplivnim družinam razprava hitro relativizira ali preusmeri?

Zakaj je problem, če sin enega politika v dveh letih zasluži okoli 135.000 evrov, hkrati pa ni večjega vprašanja, ko sin drugega politika za nekaj dni najame jahto za približno 180.000 evrov? Zakaj ni enakega zanimanja za nepremičninske posle in preprodaje, kjer ne govorimo o tisočakih, temveč o milijonih evrov? Dejstvo je, da skupna vrednost odpisanih dolgov, povezanih z družino Janković, presega 29 milijonov evrov, nekateri viri pa ocenjujejo, da bi se skupni znesek iz različnih primerov lahko povzpel celo nad 40 milijonov evrov. Kljub temu ti primeri redko sprožijo primerljivo javno ogorčenje.

Toliko, kot moj sin kot računalničar s trdim delom zasluži v enem letu – sin Zorana Jankovića v osebnem stečaju zapravi v enem dnevu. @24UR https://t.co/0q1E0EONjI

— Janez Janša (@JJansaSDS) January 28, 2026

V tem kontekstu se napad na Janševega sina kaže kot priročna tema pred volitvami. Medijski reflektorji se usmerijo v politično priročno tarčo, javnost se razburi nad postranskim primerom, stare in bistveno večje zgodbe pa znova zdrsnejo v ozadje. Mehanizem je znan: personalizacija, moralna panika in hitra sodba – brez širšega konteksta.

Če želi Slovenija resno govoriti o pravni državi, transparentnosti in odgovornosti, potem ne more veljati pravilo: za ene mikroskop, za druge megla. Legalno zaslužen denar ni afera. A očitno je lahko uporaben kot orodje za politično diskreditacijo – tudi skozi delovanje preiskovalnih komisij, ki znova in znova ciljajo isto ime in isto družino.

Dokler bo javna razprava temeljila na selektivnem zgražanju in ne na doslednih standardih, se bo ta igra ponavljala. Cena pa bo vedno ista: izguba zaupanja, da pravila v tej državi res veljajo enako za vse.

notranjska.si