29. april svetovni dan plesa. Poslanici sta napisala Mihail Barišnikov in Boštjan Antončič. Naj bo ples soočenje!

9 hours ago 15

ARTICLE AD

Danes je mednarodni dan plesa. Praznujte in plešite!

Vsako leto na današnji dan se vsi, ki se ukvarjamo s plesno umetnostjo, zavedamo pomembnosti 29. aprila. Je namreč mednarodni dan plesa, za katerega je zaslužen Slovenec dr. Henrik Neubauer, ki je leta 1980 v Varni v Bolgariji na sestanku Mednarodnega plesnega komiteja, katerega sekretar je bil, slišal za praznovanje mednarodnega dneva meteorologije. “Takrat sem pomislil, zakaj ne bi imeli še mednarodnega dneva plesa. V Varni so se z mojim predlogom takoj vsi s predsednikom Jurijem Grigorovičem na čelu strinjali in izbrali smo 29. april, rojstni dan velikega baletnega reformatorja Jeana-Georgesa Noverrea, za ta naš dan. Potem je sledilo še prepričevanje Izvršnega sveta Mednarodnega gledališkega instituta, dokler nismo leta 1982 prvič proslavili ta dan. Proslavljanje se je širilo naprej in danes ga praznuje že res skoraj ves svet na vseh petih celinah, in to s plesom, kar je najpomembneje. Ob 30-letnici, leta 2010, sem bil povabljen v palačo Unesca, da ob takratni proslavi povem nekaj besed o nastanku tega dneva. Tudi to mi je bilo v veliko čast,” je dr. Henrik Neubauer povedal v zadnjem intervjuju za oddajo Parado plesa.

Henrika ni več med nami, lani nas je zapustil. Vse do lanskega dneva plesa je Henrik poskrbel, da sem bila pravočasno obveščena kdo je avtor vsakoletne poslanice, poslanico je tudi prevedel in najino sodelovanje je bilo dolga leta zelo konstruktivno. Letos je to vlogo prevzela predsednica slovenskega ITI centra in dramaturginja v ljubljanski operno baletni hiši Tatjana Ažman, ki je poslanico tudi prevedla. Mi je pa Tatjana tudi pojasnila kakšno je bilo sodelovanje s pokojnim Henrikom Neubauerjem. ‘Prevod Dr. Neubauerja je bila njegova osebna iniciativa. Uradni prevod je vedno pripravljal ITI s sodelavci. Običajno velja, da se objavlja uradni prevod. Dr. Neubauer se z nami glede sodelovanja ni nikoli povezal, svojih prevodov nam ni pošiljal. Dosledno smo spoštovali njegove poteze in osebne odločitve, čeprav je Slovenski center več kot 10 let sodeloval pri izbiri avtorja poslanic za oba svetovna dneva. Leta 2017 je na našo iniciativo Dr. Neubauer prejel naziv časnega člana svetovne mreže. Zato smatramo, da je bilo z naše strani v največji možni meri izraženo spoštovanje do njegove dejavne prisotnosti tudi izven meja naše države. Vse obveznosti do centra nam je predal leta 2000 in se v naše delovanje in statusno delo centra, ki v trenutku predaje ni bilo na noben način statusno urejeno, ni spuščal.’

Mednarodni gledališki inštitut pri Unescu je letos izbral za častnega sporočevalca poslaice velikana baletne umetnosti, plesalca in koreografa Mihaila Barišnikova, ki takole pravi: ‘Pogosto slišimo, da ples lahko izrazi, kar ni mogoče ubesediti. Veselje, žalost in obup postanejo vidni, utelešeni izraz naše skupne ranljivosti. Na ta način ples prebuja sočutje, navdihuje s prijaznostjo in vzbuja željo po zdravljenju, ki preglasi željo po povzročanju trpljenja. Še posebej v tem trenutku – ko stotisoči trpijo zaradi vojn, se spopadajo s političnimi pretresi in se s protesti bojujejo proti krivicam – je iskren premislek ključnega pomena. Telesu, plesu in umetnosti nalagamo težko breme. A umetnost ostaja najboljši način, da damo obliko neizrečenemu. Lahko se vprašamo: Kje se skriva moja resnica? Kako spoštujem sebe in svojo skupnost? Komu pošiljam odgovor?’

Slovensko poslanico pa je napisal plesalec in koreograf Boštjan Antončič, ki že dolga leta živi in deluje v Bruslju, kot član skupine Rosas in ustvarja seveda tudi samostojne projekte. Pred kratkim je uspešno gostoval v Celju na festivalu, ki ga organizira plesalka Mojca Majcen in dogovor za najin intervju še vedno velja. Do takrat pa preberite Boštjanove misli ob svetovnem dnevu plesa. ‘Moje misli o plesu so precej racionalne in analitične. To je moje delo plesalca, gibalca, izvajalca, vpetega v koreografijo. Moj ples, moj gib, moj nastop so razmišljanje in refleksija. Ples je umetnost prehajanja – gibanja skozi prostor in čas, v dialogu z zgodovino, skupnostjo in lastno telesnostjo. A obstaja nekaj, kar lahko presega moje razumevanje. Nekaj onstran moje ljubezni in fascinacije do gibanja, onstran moje potencialne narcisoidnosti. Tam, v tem prostoru, poslušam intuicijo. Tam sem sam, a hkrati povezan s kolektivno mislijo, z občutkom pripadnosti, z zgodovino. Tudi to je prostor, ki ga prepoznam, ko plešem – z drugimi plesalci, gledalcem, prijateljem, neznancem v klubu, na cesti. Ta prostor ni nevtralen. Je političen, nepravičen, surov, neizprosen.

Moj ples ni beg, ampak soočenje. Ni mi enostavno sprejeti ideje univerzalnosti plesa, saj plešem specifičen ples v specifičnem okolju. Verjamem, da je moja odgovornost še večja do raznovrstnosti, razumevanja zgodovine, prostora in teles, ki jih ples nosi. Univerzalnost umetnosti se prevečkrat zamenjuje za generično všečnost. Digitalni prostori homogenizirajo izraze in brišejo specifičnost – tisto unikatno esenco, ki je bistvo plesa. Ob tem izgubljamo prvinsko moč telesa, neposrednost stika med gledalcem in nastopajočim, med plesalkama, med soplesalci. Nastaja vrzel, ki se vse bolj širi. Morda pa to praznino potrebujemo. Morda je to prelomnica. Kaj nas uči digitalni čas,ki briše analogni prostor, in obratno, kakšno je moje zavedanje digitalnega prostora vvsej telesnosti? Če je ples zaradi svoje minljivosti še posebej ranljiv, ali ni prav zato tudi neuničljiv? Ali efemernost skriva moč, ker ples ostaja celosten, neposreden in hkrati abstrakten? Telesnost in individualni izraz sta v njem neločljivo prepletena. Morda prav ti fluidni prostori, v katere je in bo ples umeščen, prinašajo novo uprizoritveno moč. Naj bo naš ples soočenje!’