ARTICLE AD
Intervju z ustanoviteljico društva Salam Ghazeea, ki letos praznuje 20 let delovanja Vesno Jevšenak.
Draga Vesna, čestitke ob 20. letnici delovanja tvojega društva Salam Ghazeea. Se spomniš zakaj konkretno si pred toliko leti osnovala društvo, ki sodi danes med najbolj prepoznavno društvo, ki je specializirano za indijski ples?
Hvala. Društvo sem ustanovila, ker sem imela zelo jasno vizijo, kako se želim ukvarjati s plesom in to v mojem takratnem plesnem delovnem okolju ni bilo možno. Moja vizija je bila ponuditi čim bolj strokovno, poglobljeno in kvalitetno plesno vadbo indijskih in orientalskih plesov. Le to naj bi vključevalo tudi daljše izobraževanje plesalk in plesalcev. Predvsem me je vleklo v ustvarjanje večjih plesnih projektov – predstav. Za kar pa potrebuješ dobro izučeno, kolegialno in odgovorno ekipo.

Se ti zdi 20 let dolgo ali kratko obdobje?
Minilo je kot bi mignil. Šele ko sem zavestno šla skozi vsa ta leta in vse projekte ter moje življenje, ki je teklo ob tem z vsemi spremembami in novostmi vred, sem zaznala, da je 20 let dolga doba. Čez naslednjih dvajset bom najbrž že v penzionu.

In kakšen je pogled na teh dvajset let? Na kaj si recimo najbolj ponosna in kaj je tisto, kar ni bilo mogoče tako prijazno in si že skoraj pozabila?
Za sabo imam jaz tako kot društvo res bogat opus plesnih predstav. Najbolj ponosna sem na te predstave, ki so plod večletnega tako ustvarjalnega kot tehničnega dela. Sem pa enako ponosna na ljudi, ki so te projekte soustvarjali z mano. Ob meni je v društvu tudi kar precej dolgotrajnih plesalk in plesalcev, ki smo skupaj več kot deset let, kar nekaj teh je že 15 ali 20 let v društvu. Ob tem pa smo precej razširili poznavanje tako indijskih kot orientalskih plesov v Sloveniji, saj dokaj pogosto nastopamo tudi na različnih prireditvah, festivalih in podobnih tematskih dogodkih. Neprijetne izkušnje so bile redke, saj se izogibam dogodkov, kjer bi bil ples narobe razumljen. Neprijetni spomini so morda na obdobja finančnih kriz, ki so se odražale tudi v Sloveniji in koronsko obdobje, ko je velik upad plesalcev in dogodkov, kar ogrozi obstoj in delovanje društva, vendar se je vedno nekako dobro razpletlo.

Kakšna ekipa pa sploh ste? Koliko je pedagogov, koliko članov?
Trenutno nas je 5 pedagogov in nekaj gostujočih. Poleg mene v društvu učita orientalski ples Marjanca Sonc v Ljubljani in Alenka Lapanja v Idriji. Indijski klasični ples poleg mene poučuje tudi Darja Feizpour, Bollywood jaz poučujem na rednem tečaju, Darja Feizpour in Iztok Žužek pa zadnje čase vodita občasne vikend delavnice.

Enkrat letno se nam pridruži Nivedita Badve iz Indije, ki je profesorica indijskega klasičnega pleda bharat natyam, indijskih folkor in bollywooda ter profesionalna plesalka v Indiji. Bollywood plesalci se radi odpravijo tudi na kakšne delavnice v tujino, ali gostijo učitelje drugih indijskih folkor kot je bhagra ali rajastani ples. Pred korono smo gostili tudi učiteljice za orientalski ples in perzijski ples. V društvu imamo letno povprečno 60 aktivnih članov. Vsako leto pride približno dvajset novih ljudi poskusit, od tega jih kakšna tretjina ostane. Občasno kdo od dolgoletnih plesalcev tudi neha. Največji osip je v prvem ali drugem letu. Potem, če ostanejo, postanejo dolgoletni člani. Bi bilo pa zanimivo oceniti, koliko ljudi se je dejansko učilo pri nas.

Organizirala si tudi praznovanje na katerega si povabila svoje zveste sodelavce, ki pa nekateri prihajajo seveda iz Indije. Kakšen program si ob tej priložnosti oblikovala?
Za program dvajsetletnice sem se odločila, da bom iz arhivov izbrskala 20 koreografij, ki so nastale v tem času in so iz različnih razlogov pomembne za nas. Ali ker so bile prave uspešnice ali ker sem jih koreografirala za kakšne posebne predstave ali pa jih je koreografiral kdo drug, ki nam je pomemben. Tako sem recimo obudila koreografijo Ujwala Bholeja, ki je bil prvi učitelj bharat natyama pri nas in je nekako ‘odgovoren’ za to da še danes plešem in poučujem bharat natyam. Premogel je neizmerno količino zaupanja, podpore in srčnosti. Na dvajsetletnico sem povabila Nivedito Badve, ki je Ujwalova učenka ter prihaja k nam že 15 let. Navdušila me je z neizmerno količino energije s katero poučuje in pleše ter z nami deli svoje plesno znanje. Bila je soavtorica kar nekaj indijskih predstav, zato se mi zdelo edino prav, da je del tega praznovanja, saj soustvarja naš plesni opus.

Smo Slovenci/Slovenke že dobro sprejeli indijski ples ali nas še vedno kaj posebej začudi, navduši, preseneti in kaj je to?
Indijski ples je še vedno za Slovence eksotika. Me je pa presenetilo, da ko smo organizirali že tretjo predstavo v Arboretumu, so prišli čisto naključni obiskovalci, nekateri ker so nas videli že prejšnja leta, nekateri pa so šli slučajno mimo in se jih je zbralo prijetno število. Še vedno jih navduši bogata izraznost plesa, zanimajo jih zgodbe, ki jih včasih težko razberejo iz gibov, nekatere, ki pa so nam kulturno bliže, pa celo prepoznajo v plesu.

Kakšne vzporednice pa največkrat vlečemo med Indijo in Slovenijo, če smo gledalci, kaj so naše največje asociacije in kako reagirajo plesalke, ki indijski ples seveda dobro poznajo?
Zgodbe ljudi in čustev so načeloma univerzalne in če jih prepoznamo v zgodbi so nam blizu, se lahko z njimi poistovetimo, čeprav nastopajo »liki« iz druge kulture. Mislim, da je glavni vir navdušenja ravno močna izraznost čustev v plesu, ki v gledalcu zbudi njegova čustva, prav tako pa radost do življenja in gibanja, ki se izraža skozi bollywoodske in ljudske plese Indije. Gibanje in ples sta univerzalna jezika čustev, čeprav z drugačno gestikulacijo ali tehniko. Mene je vsekakor pritegnila ta bogatost izražanja, barvitost in duhovna globina in pri ljudeh, ki se odločajo za ta ples, je vzgib podoben. Tudi ko plešemo, je za nas sama zgodba pomembna ni samo perfekcija gibov ampak tudi istovetnost doživljanja zgodbe, ki prinese potem pravo izraznost in izvedbo giba. Nisi samo izvajalec gibov ampak plešeš tudi s čustvi, ki se ti ob tem porajajo.

Zdiš se mi človek, ki nenehno ‘hlasta‘ za novimi znanji, za biti aktualen, obveščen. Kaj te žene pri tem in kam te najbolj vleče in zakaj?
Vsekakor je radovednost moja glavna gonilna sila. Rada raziskujem ples in njegov izvor me pristno zanimata. Če bi čas tekel ‘drugače’, bi vsekakor plesala še več plesnih stilov. Vsak ples je izražanje človeka in to mi je res fascinantno, kako so različne kulture to svojo izraznost prelile v plesne gibe. Zanimivo mi je tudi čisto umetniško iskanje povezav med gibi in glasbo, med stili. Ko najdeš vzporednice v različnih plesnih stilih zaznaš pristnost človeškega gibalnega izražanja, univerzalni jezik.

V čem pa se je indijski ples najbolj spremenil? Če se sploh je, seveda?
Seveda ples je živa stvar in tudi na indijski ples vplivajo spremembe družbe. Indijski ples ima sicer tradicijo spoštovanja gurujev, kjer se še danes plešejo dobre koreografije znanih gurujev v znak spoštovanja njihovega talenta in umetniškega dobrinosa k plesu. Hkrati pa nastajajo stili in plesi z novejšimi vsebinami, z gibi bolj modernega karakterja. Vsekakor je postal indijski ples bolj odprt in neposreden, vendar še vedno uporablja veliko prenesenih pomenov, kjer lahko zgodbo razumeš dobesedno ali iščeš njen drugi skriti pomen, kar pa je ravno čar indijskih plesov.

Indija je bila od nekdaj popularna destinacija za ‘iskanje tretjega očesa’ nas Evropejcev oziroma Zahodnjakov. Lahko z indijskim plesom najdemo tretje oko?
Ples je neke vrste meditacija. Ena naših predstav se je glasila Ples je moja joga, kar je nekoč rekel Ujwal Bhole in je s tem zelo veliko povedal. Predanost plesu v trenutku tukaj in zdaj, harmonija in posvečenost. Uvid v to kar je pomembno… Vendar menim, da se je težko poistovetiti z načinom, ki je narejen za nekoga, ki je zrasel v drugi kulturi. Nekaterim lahko sicer tudi to ustreza. Sama nisem nikoli prevzela indijske duhovnosti kot take ampak jo doživljam kot enega od izrazov človeškega doživljanja smisla in namena. Jaz vidim iskanje notranjega miru in harmonije, povezovanje z nekim višjim smislom bolj v tem, kako živimo v danem trenutku v stiku s seboj in drugimi v nekem spoštljivem odnosu do sebe, drugih in okolja. Ples mi predstavlja enega od stebrov za sproščanje, umirjanje, stabilizacijo, izražanje in ustvarjalnost.

Kaj v tvoje življenje prinaša plesanje in učenje indijskega plesa?
Predvsem živost, usmerjenost, predanost, mirnost, mojstrstvo. Ples je veščina. Ob urjenju plesa urim svoje telo in svoje misli ter čustva. Ples je izražanje. Skozi ples lahko izražam različne aspekte sebe brez da bi to imelo vpliv na kogarkoli. Ples je ustvarjanje. Omogoči mi, da sem ustvarjalna, kar me bogati, ohranja prožnost uma in daje občutek izpolnjenosti. Ker je indijski ples bogat vir zgodb, izraznosti in barvitosti, ter življenjske radosti in tudi nefiltriranega čustvovanja.
