Namig za branje: Milena Miklavčič: Mehko kot britev

Zadnja leta pogosto prebiram literarna dela svojih prijateljev, s katerimi si svoja dela pogosto tudi izmenjamo. Ena od takih je tudi moja večkratna gostja televizijskih oddaj Milena Miklavčič, s katero sva bila pred leti tudi sodelavca na portalu Javnost.si, pri tedniku Reporter, kjer je ona še vedno kolumnista, in zadnji dve leti pri tedniku Domovina. Prebirati dela tistih, ki jih poznaš, z njimi kdaj tudi poklepetaš, je nekaj čisto drugega, kot prebirati dela avtorjev, ki jih poznaš le prek njihovih del ali kakšnega intervjuja, ki ga o njem objavi ta ali oni medij.

Preden sem prvič na televiziji ETV gostil Mileno Miklavčič, sem prebral prva dva dela njene zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. Kasneje sem prebral tudi preostale dele iz te zbirke (peti me še čaka) in se lotil tudi nekaj njenih knjig za otroke. Tokrat pa sem se lotil njenega zadnjega (to besedo nerad zapišem, ker verjamem, da to ni njeno zadnje literarno delo) romana z naslovom Mehko kot britev, ki ga lahko kupite kar pri avtorici.

Doslej sem prebral kar nekaj kriminalnih romanov slovenskih avtorjev, denimo od Avgusta Demšarja, Tadeja Goloba, do bratov dvojčkov Igorja in Borisa Karlovška in še od nekaterih drugih. Morebiti je delo Milene Miklavčič nekoliko drugačno od kriminalnih romanov prej omenjenih avtorjev. Ne gre toliko za klasični kriminalni roman, kjer bi se najprej srečali s kakšnim ropom, umorom, posilstvom, mafijsko družbo itd., kar bi nato denimo raziskoval kakšen policijski inšpektor ali detektiv. Prej gre za raziskovanje ali vpogled v našo krvavo preteklost. Glede na avtoričino odlično poznavanje naše ne tako daljne preteklosti, kar je opisala v prej omenjeni zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače, je potemtakem čisto logično, da se je tokrat pisateljica na osnovi pričevanja lotila še pisanja romana, o katerem teče beseda. Kakopak se tudi tu vse skupaj začne klasično, z umorom, pravzaprav z najdbo okostij v vasici Žagarije, kar v naslednjih tednih pred tem mirno vas prestavi v višje prestave…

Pisateljica nas spretno in na zanimiv način popelje v čase nekdanje Jugoslavije, kjer so se v takratni visoki družbi dogajale mnoge nečednosti. V prvi vrsti svingerske zabave, posilstva, prodaja otrok, ki so jih rodile posiljene ženske, in tudi umori. Opisuje žalostne in predvsem tragične usode žensk, ki so bile prisiljenje v prodajo svojih teles pohotnim političnim veljakom in mogočnežem doma in čez mejo pa tudi znanim obrazom iz sveta estrade, ki so se zbirali ob koncu tedna pri lokalnem zdravniku. Kriminalistom, ki raziskujejo, komu pripada najdeno okostje, se le počasi razkrivajo dogodki, o katerih se je v vasi dolga leta molčalo. Za molk so bili nekateri celo plačani, tudi grozili so jim, če bi kdo poskušal kaj povedati ali razkriti. A na koncu resnica vedno pride na dan. Vendar pa nas pisateljica vse do zadnjega poglavja pušča v radovednosti in razmišljanju okrog temeljnega vprašanja, kaj je pripeljalo do umora in kdo je tisti ali tista, ki je kriv/a, da se je pred mnogimi leti v tej vasi zgodil umor, pravzaprav dva. Ocena, kdo je bolj žrtev in kdo bolj krvnik pa je prepuščena vsakemu od nas. Nič se ne zgodi brez razloga.

Še namig: morebiti bi bilo dobro po tem pisateljičinem delu posneti kakšno televizijsko nanizanko. Nič manj zanimiva ne bi bila kot denimo kakšna, ki je bila posneta po kriminalnih romanih Demšarja ali Goloba.

Naročilo:

pri avtorici, Mileni Miklavčič (prejmete s posvetilom in podpisom) na mail: jutri2052@gmail.com

na spletu PRIMUS

ali v

kateri koli knjigarni v SLO