Neil Young and the Chrome Hearts: Talkin’ To The Trees

The Other Shoe/Reprise, 2025

Piše: Matej Krajnc

Crazy Horsi so že nekolikanj betežni, pravijo kuloarji, pa je Neil, ki mu, osemdesetletniku, ne manjka energije, spet rekrutiral Promise of the Real, čeprav brez Lukasa Nelsona, je pa namesto njega poklical starega sodruga Spoonerja Oldhama. Rezultat je album, ki je manj jezen kot svojčas Living With War – če je slednji bil kot angažirani časnik, je dotični bolj dnevnik, kot so že ugotavljali denimo tudi v reviji Mojo. Neil kombinira orglično akustiko z rogato elektriko; pesmi so spet popolnoma neposredne, preproste, a ko Neil niza klišeje, to počne z žarom, ne brezoblično kot Springsteen – Neil zna tudi drugače, a ne čuti potrebe, Bruce enostavno ne zmore. Tako lahko pogoltnemo tudi tako spregledljive pesmi, kot je uvodna Family Life – zanj je najbrž najpomembnejša na albumu, za nas pa pretirano patetična, čeprav simpatična … tak je tudi album kot celota – že Dark Mirage denimo zapade v umazan blues tipa “I lost my little girl”, pa vendar je energija osemdesetletnika tolikšna, da ne moremo kaj, da se ne bi nasmehnili in mu sledili do konca, preko sentimentalne Let’s Roll Again in energične Movin’ Ahead do akustične Thankful, ki je točno to, kar insinuira njen naslov. Nežna melodija v slogu Harvest Moon nas popelje v devetdeseta, ko so svet seveda tudi obvladovali norci, le da si še niso upali streljati kozlov takšnih kalibrov. Zdaj je vse dovoljeno, zapadno od Pekosa, ozemlje brez zakonov je zdaj tudi tu, v srcu Evrope, posebej pa tam, kjer živi Neil. Res je lahko hvaležen za to, kar ima – navsezadnje je trdo delal. In mu verjamemo, da je zdaj končno pomirjen s sabo in da ga svet jezi točno toliko, kolikor si dopusti. Talkin’ To The Trees ni vrhunec Neilove poetike, je pa vsekakor dovolj zanimiv, da se bo še znašel na meniju: v dnevih, ko bo vsenaokrog preveč slabih novic.