Katja Stajnko – Krožišča avtizma

BITI DRUGAČEN

Katja Stajnko – Krožišča avtizma

Katja Stajnko je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v zbirki Sprejeto objavila svoj knjižni prvenec, roman z naslovom Krožišča avtizma (2025). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja in preloma se je lotil Jakec Herženjak, sliko na naslovnici pa je narisal Jan Stajnko, avtistični deček in glavna oseba v tej knjigi.

Katja Stajnko, po poklicu učiteljica razrednega pouka, si je že od nekdaj želela napisati knjigo, morda pesniško zbirko, roman ali kaj podobnega. Pisanje ji je šlo dobro od rok, ni pa mogla predvidevati, da bo svojo prvo knjigo napisala o veliki življenjski preizkušnji, dejstvom, da se ji je v zakonu rodil drugačen otrok, otrok s posebnimi potrebami, tako rekoč nekdo, ki živi v svojem svetu. Postala je mama otroka z avtizmom. Knjiga Krožišča avtizma ni strokovno delo, temveč je roman, v katerem se nad opisovanjem otrokovega razvoja lahko zamislijo tudi drugi starši in si pridobijo novo vednost. Avtorica je prebrala veliko knjig o tej duševni motnji in v njih izvedela, da ta prizadene možgane pri procesiranju informacij in razvojnem sindromu ter se kaže kot težava v sporazumevanju, socialni interakciji in kognitivnih funkcijah, toda čisto nekaj drugega je njeno osebno doživljanje otrokovega odzivanja na okolico, sprememb, presenečenj in nepričakovanih izbruhov togote.

Katja Stajnko – Krožišča avtizma, Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 068, število strani 76, leto izida 2025

Tisto, kaj je v knjigi najbolj očitno, je avtoričina osebna stiska. Na vso moč si prizadeva, da bi svojega drugorojenca sprejela takšnega, kakršen je, mu pomagala pri vsakodnevnem dogajanju, ga vpeljala v skupine, mu olajšala trenutke, ko naleti na ovire, in sprejemala njegovo drugačnost. Vedno znova pa se ji primeri, da ji pri vsem tem nikakor ni lahko; priznava svojo nemoč, stisko, utrujenost in obup. Želi si, da bi sin napredoval in se prilagajal zunanjemu svetu, toda njegovo ravnanje je polno presenečenj in obratov ter zato zahteva neprestano pripravljenost na nenavadne odzive. Skrbi jo, kako na to gleda okolica, pred novimi dogodki je v stresu, zaskrbljena in prestrašena. Kako bo tokrat? Se bo sin spet močno vznemiril, ker bo naletel na kaj nepredvidenega in drugačnega, kot je navajen? Avtistični otroci v svojem življenju potrebujejo ustaljen red, neprestano ponavljanje ter eno in isto dogajanje. Imajo svojo življenjsko logiko in v marsičem ostajajo skrivnostni. Vsega ni mogoče predvidevati vnaprej.

Katja Stajnko je samokritična oseba. Prizadeva si, da bi ravnala kar se da premišljeno, toda marsikaj se ji ne posreči tako, kot si je zamislila in načrtovala. Sinu bi rada olajšala vstopanje v življenje, vendar se vse prepogosto to res ne da. Kot vzorna učiteljica in tudi kar precej stroga mati (priznava, da je bila takšna do prvorojenca) bi rada, da bi bilo vse na pravem mestu, sin pa pogosto ravna, kot v tistem trenutku od njega ne pričakuje. Skrbi jo, da morda v svoji vzgojni vnemi pretirava, na koncu pa se vpraša, ali bo s tem iskrenim izpovedovanjem sinu morda celo škodovala. Knjiga je izpoved odgovorne matere, ki ji je veliko do tega, da bi otroku pokazala pravo pot. Pri tem se kdaj pa kdaj poraja dilema, ali bi se družina morala prilagajati avtističnemu otroku ali pa se bo deček prilagodil materi, očetu in najstniškemu bratu, seveda pa tudi otrokom, vzgojiteljici v vrtcu ter glasbeni in plesni skupini. Pogosto je težko najti srednjo pot. Kdor tega ne doživlja sam, je lahko nadvse učen, vseveden in pokroviteljski, če pa bi se znašel v takšnem položaju, bi po vsej verjetnosti obtičal na križpotju.

Katja Stajnko – Krožišča avtizma, Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 068, število strani 76, leto izida 2025

Avtorica pogosto obsoja samo sebe in svoje dvome, v nasprotju s tem pa možu priznava, da se mu vzgoja in sobivanje s sinom kar dobro posrečita. Vse jemlje nekako samoumevno in mirno ter z razumevanjem sprejema otrokovo drugačnost, strpen je, potrpežljiv in ljubeč. Spomni se, da je bil svojemu sinu kot otrok celo nekoliko podoben. Ni iskal družbe drugih otrok, rad se je igral sam in se znal kratkočasiti z vsem mogočim. Pisateljica priznava, da s svojo notranjo napetostjo in strahom, da se bo zgodilo kaj slabega, vpliva na sina in morda se prav zaradi tega zgodi, da se odziva natanko tako, kot si tega nikakor ne želi. Pomembno je, da njen otrok ni čustveno hladen in odmaknjen. Ko se mama odene v novo oblačilo, ji pove, kako je lepa. Govori o tem, da se morajo imeti radi, miri jih, kadar izbruhne prepir. Včasih je vse skupaj preprosto in zagotovo obstaja upanje, da se bo marsikaj izteklo znosno, če že ne srečno.

Katja Stajnko se v romanu ukvarja s preteklostjo in bližnjo prihodnostjo, premisleka o daljni otrokovi prihodnosti se izogiba. Piše o prvih spoznanjih o otrokovi drugačnosti, letih, ko še sploh ni spregovoril, čeprav je bil že čas, ko bi moral izrekati prve besede. Obudi spomin, kako so jo drugi ljudje opozarjali na njegovo neprimerno obnašanje. Grebe po sebi. Rada bi bila popolna mati, želi si urejeno družino, toda življenje velikokrat poteka nepredvidljivo in po svoje. Pomembno je, da v svojem prizadevanju vztraja in išče najboljše rešitve. Ob otroku spreminja samo sebe, sin je tudi njen učitelj. »Ta knjiga je dokaz, da si ti moj učitelj. Moj voditelj. Moja lekcija. Ti si spremenil moje življenje in ti skrbiš, da se spreminja moj način razmišljanja. Da dozorevam.« (str. 72)

Avtor spremne besede Vanč Kosi pravi, da je pisanje v knjigi tako tekoče in berljivo, da se je mimogrede mogoče poistovetiti s starši in se vživeti v problematiko. Zgodbo družine Katje Stanjko občuti kot hvalnico potrpežljivosti, prijaznosti, strpnosti, medsebojnega sodelovanja in poguma, predvsem pa vztrajnosti.

Marija Švajncer