Bruce Springsteen: Tracks II: The Lost Albums

Sony, 2025

Piše: Matej Krajnc

Springsteena – pisca novih pesmi smo bolj ali manj odpisali že pred leti; njegov zadnji studijski album A Letter To You so reševale stare pesmi iz sedemdesetih in osemdesetih. Springsteenovi razvpiti arhivi pa še skrivajo marsikaj zanimivega. Že dolgo so napovedovali nadaljevanje zbirke Tracks – prvi del je izšel leta 1998 in razveselil tako fene kot zbiralce, čeprav so se takoj pojavili očitki, da je zbirka štirih cedejev občutno predraga, sampler pa, ki je izšel naslednje leto, je konkretno razburil fene: nanj je Springsteen uvrstil nekaj pesmi, ki jih ni bilo v prvotni zbirki, s čimer je razjezil kompletiste, saj so zaradi peščice pesmi morali kupiti še sampler. Springsteen je tako na nek način dvakrat prodal Tracks in njegov sloves heroja delavskega razreda je upadel še malce bolj. Ta upad se je začel že v osemdesetih, ko je po zaslugi albuma Born In The USA postal multimilijonar, se nadaljeval v devetdesetih, ko je zapustil New Jersey in si omislil vilo na Beverly Hills, vrhunec dna pa je dosegel saj veste, kdaj: v zloglasnih letih 2021-22. Njegovega delavskega herojstva dandanes ni ostalo nič več, čeprav se nadvse trudi, da bi si povrnil star ugled. Za to je žal že davno prepozno in k temu ne bo več pripomoglo niti njegovo odločno antitrumpovstvo. Navsezadnje to onemogoča njegov status, ki je čisto establišmentski in drugačen niti ne more več biti. Najbolje bi bilo, če bi bil lepo tiho in skušal poiskati izginulo muzo. Ker se ta že dolgo ne oglasi, je objava pričujoče zbirke njegova najbolj posrečena poteza v zadnjih desetih in več letih.

Tracks II je zbirka sedmih albumov, ki so nastali med letoma 1983 in 2018, niso pa kot taki ugledali luči sveta. To se je zgodilo zgolj z nekaterimi fragmenti, nekatere pesmi so v spremenjenih oblikah našle pot na druge albume, izvirniki pa so čakali v arhivu. Denimo Somewhere North Of Nashville, album, ki je nastal na repu Springsteenove zadnje res presežne plošče The Ghost Of Tom Joad (1995), naslovna pesem pa se je pozneje znašla na zlahka pogrešljivem albumu Western Stars (2019). Ali Streets Of Philadelphia Sessions, album s posnetki, ki so znani tudi kot Springsteenov hip hop album, plošča, ki je nastala z ritem mašinami in loopi, ko je Springsteen jezdil visoko na valovih uspeha pesmi Streets Of Philadelphia (1993). Nekaj tega, denimo Secret Garden ali Waiting On The End Of The World, se je znašlo na jedilniku E Street Banda na snemanjih za Greatest Hits. Celote pa niti zagreti feni niso nikoli slišali. Največ gradiva je bilo na voljo s snemanj leta 1983 – to obdobje je bilo izdatno zastopano že v prvi zbirki, v posvečenih krogih pa so že desetletja krožili skoraj vsi posnetki s prve pričujoče plošče v zbirki. Gre za obdobje med Nebrasko in Born In The USA, “temno” Springsteenovo obdobje. Avtorsko se je Nebraski zares približal zgolj še s Tomom Joadom. Na albumu Somewhere North Of Nashville je, zanimivo, porabil dve pesmi iz obdobja Born In The USA – Janey Don’t You Lose Heart in Stand On It, obe sta v udarnejših različicah izšli že v prvi zbirki Tracks. Preostali albumi Faithless (filmska glasba za film, ki ga ni bilo), Inyo (album, ki se giblje med GOTJ in Devils And Dust), Twilight Hours in Perfect World pokrivajo teme od mehiške štimunge preko gospelovskega izročila do preprijemanja “lounge” nastavkov in filmske štimunge, skratka vedno, če čisto vsi že ne kaj več, vsaj zanimivi prijemi, ki bi Springsteenovo avtorsko žilico zagotovo držali na višji ravni, kot so jo nekateri poznejši albumi, ko je po domnevni suši v devetdesetih (mit, ki ga pričujoča zbirka demitizira in uspešno zavrne) začel spet precej pisati, vedno bolj klišejsko in brez občutka za selekcijo pri objavah. Springsteen sam pove, da pričujočih albumov ni izdal iz različnih razlogov, najbolj zato, ker je čutil, da ni pravi čas zanje. Z vsem dolžnim spoštovanjem do njegovih umetniških odločitev je iz priloženega razvidno, kako zelo se je motil. Bolje bi storil, če bi v devetdesetih objavil kaj več in pozneje manj. Iz obdobja po vnovični združitvi E Street Banda med 2000 in 2018 bi z vseh objavljenih plošč glede na njegove standarde iz sedemdesetih in osemdesetih dobili, če izvzamemo Devils And Dust (2005), ki je iz tega obdobja najboljši, en spodoben album. Bilo bi dovolj. To rekši, ne smemo pozabiti, da je album Twilight Hours iz obdobja Western Stars – in tudi Twilight Hours je prežet s klišeji, četudi, se zdi, vsaj nekolikanj manj prazen in na posluh bolj dramatičen. “Welcome to Lonely Town” nam ne zazveni prepričljivo in kot smo tuhtali že ob Western Stars, Springsteen ni ne Jimmy Webb, ne Orbison ne Glen Campbell, še manj pa Tom Waits. Ali Burt Bacharach, ki ga je želel posnemati na obeh ploščah. Morda je bil rojen v ZDA, ni pa bil rojen za bacharachovsko filmografsko ali pop čutenje. Še najmanj za pesmi tipa September Kisses in verze “your lips on mine”. Inyo je tako morda najboljši od teh preostalih – ne bi ga imeli namesto GOTJ, v celoti tudi ne namesto DAD, so pa na njem najboljša avtorska dela v zbirki.

Springsteen je v intervjujih pred izidom obljubil še tretji del zbirke Tracks; nanjo naj ne bi čakali tako dolgo, kot na drugo, povedal pa je tudi, da dejansko obstaja The Holy Grail, namreč t. i. “električna Nebrska”. To je najbrž najbolj dragocen mit, ki se je izkazal za resničnega, četudi je sam avtor to še nedolgo tega zanikal. Morda na Tracks III končno slišimo, kaj bi se izcimilo, če bi Springsteen vsem znano Nebrasko, svoje najboljše in najbolj cenjeno delo, pustil kot demo na tisti kaseti in objavil bendovsko različico. In če Tracks II kljub nekaterim povprečnim poglavjem priporočamo v posluh vsaj z zgodovinskega vidika, če že z avtorskega ne vselej, povejmo ob tem še, da je zbirka silno draga, že različica na cedejih, kaj šele vinilna. A to ne moti padlega heroja, ki še vedno koncertira po 3 ure in se zanj kljub nekaterim zdravstvenim nevšečnostim (navsezadnje jih šteje 75, kar sicer ni res veliko, ni pa več 25 ali 35) zdi, da je neuničljiv. V tej maniri tudi napoveduje prihodnost: poslovilne turneje ne bo.