ARTICLE AD
Kolumno sem želela pričeti s stavkom, da ne potujem veliko, ker se pač družim z ljudmi, ki to res velikokrat počnejo. Potem sem se ustavila in ugotovila, da je to, ali potujem pogosto ali ne, odvisno od percepcije posameznika. Zato bom dejala tako: z letalom potujem nekajkrat letno. In sem ena od tistih srečnic, ki srečno pride na cilj. Velikokrat sicer tudi z večurno zamudo. Pred leti se mi je zgodilo, da je bila ta zamuda dvodnevna. Pa da ne boste mislili, da sem prihajala z drugega konca sveta. Potovanje iz Pariza je pač trajalo cele tri dni in obisk drugih evropskih mest. Moja prtljaga pa ima tudi svojo pot. Zelo rada namreč še kakšen dan ali dva, tudi tri, počaka v kakšnem drugem mestu, ki ga jaz vmes že zapustim. Zaradi povezanih letov namreč. No, zgodilo se je tudi, da so mi jo želeli pripeljati čimprej in je vmes potovala celo v kraje, kjer jaz nisem še nikoli bila.
Nekaj let nazaj sem v okviru ene od prejšnjih služb, ki sem jih opravljala, spoznala direktorja in ustanovitelja trboveljskega podjetja Chipolo, ki mi je takrat podaril njihov produkt Chipolo – čip. Za tiste, ki zadeve ne poznate: gre za čip, ki ga povežeš s svojim telefonom in ker se čip poveže z drugimi telefoni, boš vedel lokacijo. Torej lahko ga obesiš na ključe, denarnico itn. Ker nisem želela, da sem ves čas vidna celemu svetu, pa ker na srečo ključev in denarnice ne izgubljam, sem se na eni točki, potem ko so mi na letališču zopet zadržali prtljago v drugem mestu in sem kot izgubljena kura čakala ob tekočem traku ter upala, da morda naslednji krog pa moj kovček le pride, kar je bilo seveda nerealno, ker je napis na ekranu jasno poudarjal, da je že vse dostavljeno in da se obrnite na Lost and Found, odločila, da ta čip dam v moj kovček. Kar je bila zelo dobra odločitev.
Tako pridem z letala, prižgem telefon in se kar takoj soočim s kruto realnostjo. In tako se mi je zopet na zadnjih dveh potovanjih zgodilo, da sem stopila z letala in ugotovila, da so moje stvari oddaljene več sto kilometrov. V enem primeru tudi tisoč in več. Žalostno sem zavzdihnila in se vdana v usodo odpravila do tistega okenčka, kjer to urejajo. Na nekaterih letališčih imajo že avtomate, na katere sam to vpisuješ. In ni slabše stvari, ko že tako nejevoljen vpisuješ podatke, potem pa ta aparatura crkne in izgubiš še nekaj dodatnih živcev. Kar me vedno znova negativno preseneti, je, kako veliko podatkov moraš vsakič znova vpisovati. Niso dovolj tvoji osebni podatki in opisi izgubljene prtljage, temveč želijo zopet vse podatke o tvojih letih. In ko potem prijavljaš izgubljeno prtljago letalski družbi, s katero si letel, v upanju, da ti povrne vsaj nakup zobne ščetke, moraš vse te podatke zopet vpisovati. V prvem primeru morda razumem, da letališče nima podatkov tvojega leta, toda da moraš letalski družbi, s katero si letel, podajati podatke tvojega boarding pass-a, pa je samo butasta birokracija današnjih dni, ki znova dokazuje, da nam je digitalizacija morda v grobi sliki bolj otežila kot olajšala življenje.
In če se vrnem na zobno ščetko. Bili so časi, ko je bilo letenje za gospode in gospe. Sedaj še vedno je, toda le v zasebnih letalih in v poslovnem razredu, pa še med temi so kar velike razlike. Mi, navadni smrtniki, pa se kot sardele stiskamo v ekonomskem razredu in se moramo razveseliti zastonj vode in mini čokoladice, medtem ko moraš kavo in vse drugo doplačati. Če je let v vrednosti dvajsetih evrov, se to zdi razumljivo. Če so pa to kvazi prestižne letalske družbe in so karte po Evropi več sto evrov, pa je to zopet nerazumljivo. Tako kot je nerazumljivo, da so v dobrih starih časih, če so izgubili tvoj kovček, zate že na letališču imeli pripravljen ličen majhen paket osnovnih potrebščin. Zobna ščetka, vatke, čistilni robček, včasih celo glavnik in copatki. Od gospoda, ki je v svojih časih veliko potoval, sem izvedela, da so nekdaj v teh paketih imeli celo bele majice in spodnje hlače. Bolj natančno: gate – saj veste, tiste velike bele. Za moške in ženske. Pa se je zgodilo, da je moških paketov zmanjkalo in so mu ponujali ženske gate. V moji domišljiji so izgledale takšne kot jih v filmu nosi Bridget Jones. No, teh časov nisem doživela. Danes – če imaš srečo – imajo morda v hotelu kakšno zobno ščetko. Pa tudi to ponavadi nič več. In zakaj to moje jamranje? Ker žalostno opazujem, kako kakovost pada. Res je, da ljudje več potujemo in da želimo potovati za nižje cene. Toda če je morda cena padla za nekaj odstotkov, se pa zdi, da je kakovost vsega padla za veliko več. Za primerjavo vzemimo rogljičke v trgovini. Davno nekoč, ko je bil nekdo, ki je danes na drugi funkciji, glavni v Mercatorju, je prišel na Žito in se dogovoril, da bodo njihove izdelke prodajali tudi pod »domačo« znamko Mercator in za nižjo ceno. Žito je stisnil v kot, vsaj tako so mi dejali nekdaj zaposleni tam, in izsilil ceno, ki je bila sicer za podjetje, od koder je prihajal, odlična, za Žito pa je pomenilo padec kakovosti. In tako se je počasi zgodilo z vsemi izdelki … Dobili smo malce cenejše izdelke in slabšo kakovost. Nato se je zgodila inflacija in danes za zanič maslo v trgovini plačujemo štiri evre. Grozen novi svet.
Naivna sem namreč. Kot vedno znova verjamem, da bo kovček na destinacijo prišel z menoj in ne želim kot mula hoditi na letalo otovorjena z več kosi prtljage in se brezčutno drenjati, krasti ljudem prostor nad glavo, da ne morejo odložiti niti računalnika in jakne, ter po pristanku še preden izgine znak, da moraš biti pripet, panično iskati te svoje kovčke in jih zbijati po glavah ljudi, tako tudi še vedno znova verjamem, da bi moral biti jutrišnji dan boljši kot včerajšnji. Morda je za peščico ljudi. Večina srednjega razreda pa tega nima več.
In da zaključim: rada imam lepe stvari, vendar v prvi vrsti nisem materialen človek. Vsaj tako menim. Vsekakor pa me vedno znova spravi iz tira, ko ni mojega kovčka. Pogrešam svojo zobno ščetko, svojo krtačo za lase, svoja oblačila. In seveda tudi knjige, ki sem jih skrbno napakirala in brez katerih nikamor ne grem. Ko tako ostaneš sam na velikem letališču v velikem mestu, se zaveš, da ne potrebuješ veliko. Potrebuješ pa nekaj tistih malih stvari. In potem ko v torbici najdeš nekaj, na kar si morda popolnoma pozabil – majhen kamenček, ki si ga nabral na sprehodu ob morju, majhno kremico, ki ti jo je nekdo podaril, da imaš na vsakem koraku nekaj dišečega, in seveda fotografije svojih najdražjih v denarnici, se počutiš veliko, veliko lepše …
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
The post Zopet izgubljena prtljaga! #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.