Živim z najstnikom, neznancem. In to je normalno.

Možgani pri dvanajstih letih naredijo reset. Dobesedno pobrišejo del starih povezav, da naredijo prostor za nove. Za starše to pomeni eno: vse, kar je do takrat delovalo, neha delovati. Naenkrat.

To ni metafora, niti ni izgovor — to so ugotovitve nevroznanosti. Prefrontalni korteks, del možganov, ki skrbi za načrtovanje, odločanje in obvladovanje impulzov, doseže vrh razvoja nekje med enajstim in dvanajstim letom. Potem se začne sistematično odstranjevanje neuporabljenih povezav — možgani režejo, da okrepijo tisto, kar ostane. Ta prenova traja vse do sredine dvajsetih.

Za starše to pomeni: otrok, ki je pred letom dni razumel pravila, zdaj “ne razume” — ker se njegove možganske povezave dobesedno prestrukturirajo. Ne gre za len um ali slabo voljo. Gre za gradnjo.

Ko sem to slišala na predavanju, mi je kliknilo. Ne, da bi takoj vedela, kaj narediti — ampak vsaj razumela sem, zakaj imam občutek, da živim z neznancem.

. . .

Najhuje je, da se tudi mladostniki sami počutijo nerazumljene. Že sami ne razumejo, kaj se dogaja v njihovih vsakodnevno spreminjajočih se telesih. Mi njih ne razumemo, oni pa nas ne. Obilo slabe volje, kajne?

Problem je, da se tega v vročini trenutka ne spomnim. Ko sin tretjič zapored pozabi, kaj sva se dogovorila, ali ko računalnik postane pomembnejši od vsega drugega, moja logika odpove. Ostane samo nemoč.

Kaj mi pomaga

Ugotovila sem, da moram, še preden sploh poskusim karkoli reševati z njim, umiriti sebe. Pogovor z drugimi mamami, s partnerjem, s starimi starši — vsak od njih da drugačen pogled. Sprehod, glasba, telovadba — kakorkoli se že sliši, deluje.

Ko sem nazaj v sebi, si rečem: ne obnaša se zanalašč. Jaz moram spremeniti strategijo.

Kaj pomaga njemu

Struktura. Zjutraj skupaj oriševa dan — obveznosti, učenje, čas ven, čas za računalnik. Vrstni red je pomemben: najprej obveznosti, potem nagrada.

Računalnik sem dolgo doživljala kot sovražnika. Zdaj ga vidim drugače. Ko igra, je sproščen, komunikativen, govori angleško, mimogrede pove, kaj se je dogajalo. Tisti čas je včasih edino okno v njegov dan. Zato ga ne ukinjam — samo smiselno ga moram umestiti.

In vsak dogovor preverim. Sproti. Ker tega najstnik pogosto razume v nekoliko drugačni verziji od moje prvotne.

Kaj ostaja

Vloga starša v najstništvu je zahtevnejša kot kdajkoli prej — ravno takrat, ko otrok naredi vse, da bi nas oddaljil od sebe, starša potrebuje bolj kot kdaj prej.

Vir

Pravila, struktura, dogovori — vse to je ogrodje. Ampak ogrodje drži le, če ga greje odnos. Najstnik, ki ve, da ga imate radi tudi takrat, ko ste jezni nanj, ima nekaj, s čimer se orientira.

To ni sentimentalen zaključek. To je strategija.

In to zadnje – ljubezen, je najmočnejše orodje, ki našega zmedenega najstnika drži na pravi poti.

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Živim z najstnikom, neznancem. In to je normalno. appeared first on Savus.