Zihao Zhou in Xing Shen: intervju s tretjeuvrščeno ekipo na natečaju za kurnik

2 hours ago 11

Zihao Zhou in Xing Shen sta mlada kitajska arhitekta, ki sta s svojo izvirno rešitvijo kurnika, ki sloni na kamnu in se razširja navzgor v obliki drevesa, na Outsiderjevem natečaju osvojila tretje mesto. Njuna zasnova spoštljivo odgovarja značilnostim lokacije, svoje funkcije – bivanje, hranjenje kokoši in vzdrževanje kurnika – pa zaokroži v enoviti zasnovi. Zihao Zhouja in Xing Shena smo povabili, da nam odgovorita na nekaj vprašanj.

Bi se za začetek lahko predstavila?

Sva arhitekta iz province Yunnan, regije na jugozahodni meji Kitajske. Yunnan ni zelo ekonomsko razvito območje, vendar je poznano po svoji naravni pokrajini in značilni kulturi.

Bila sva sodelavca in sva dobra prijatelja. Potem ko sva zaključila izobrazbo in začetno arhitekturno prakso v različnih mestih na Kitajskem, sva se oba odločila za vrnitev v domači kraj in nedavno začela svojo pot kot samostojna arhitekta.

Kako sta izvedela za Outsiderjev natečaj za kurnik? Kaj vaju je pritegnilo k sodelovanju?

Januarja se delo na Kitajskem začne umirjati. Po napornem letu se vsi pripravljajo na najpomembnejši praznik – pomladni festival. Takrat sva na spletni strani za arhitekturne natečaje naletela na ta natečaj. Takoj naju je pritegnil duhovit jezik organizatorjev, vitalnost in živahnost spletne strani, hkrati pa tudi specifični problemi natečaja, ki se jih je bilo treba lotiti. Začutila sva prijetno vzdušje prostora, ki zares pripada arhitektom, zato sva z veseljem sodelovala.

Zakaj sta se odločila, da bosta združila moči na natečaju, ki ga zaznamuje majhno merilo?

Kot sva omenila, ga nisva dojemala kot napeto tekmovanje, temveč bolj kot prijetno druženje po napornem letu. Zakaj torej ne bi združila moči v prijateljskem duhu? Poleg tega misel »manjša je stavba, manj ljudi je potrebnih«, ki meri na to, da naj bi majhen objekt nastal samostojno, odraža razmišljanje, ki je preveč osredotočeno na učinkovitost in ni v skladu z najinimi vrednotami.

Sodelovanje ni samo delitev dela – pomembnejša je izmenjava idej. Delo v paru ali skupini zagotavlja temeljito razpravo v celotnem procesu načrtovanja, kar članom skupine omogoča, da sprejemajo in dojemajo različne interpretacije zasnove. Ta kritični proces je bistvenega pomena.

Kaj vaju je osebno najbolj navdušilo pri delu na tako majhnem, skoraj nepomembnem objektu, kot je kurnik?

Najprej sva ugotovila, da ima arhitektura majhnega merila drugačne konstrukcijske zahteve kot objekti običajnega merila. To nama je omogočilo možnost razvoja edinstvene tipologije, ki je zakoreninjena v konstrukcijski logiki. Struktura objekta, ki je podobna drevesu, je izšla iz tega raziskovanja, v kombinaciji z raziskovanjem vedenja kokoši. To je vodilo do drugih idej, kot na primer integracija nosilcev s funkcijo sedenja. Celoten koncept se je razvil naravno.

Razmišljala sva tudi o tem, da »majhno merilo« s človeške perspektive ni nujno majhno za kokoši. Za njih arhitekturo definira »manjše od majhnega«. To naju je vzpodbudilo k razmisleku: če je arhitektura »manjša od majhnega«, kako bi morali ljudje z njo komunicirati? To je vodilo k zgoščevanju človeške aktivnosti na zunanjost, kar je postalo ključni vidik najinega predloga.

Kako vidita sodobno arhitekturo danes? Kaj vama je najbolj všeč, kaj vaju morda skrbi ali moti?

Na Kitajskem je skoraj celotni najini karieri zaznamovala hitra urbanizacija. V zadnjih letih pa se ta razvoj, zaznamovan s hitrim tempom, končuje. Vse se upočasnjuje. Veliko arhitektov je bilo v prejšnjih letih zelo vpetih v razvoj, imeli so priložnosti in priznanje, ki so jim zagotavljali tudi kakovost življenja. Po drugi strani pa je to obdobje stavbam odvzelo dostojanstvo, doslednost in pozornost. Zaradi tega ozadja ohranjava previden odnos do arhitekture, ki je »sredstvo ambicije«, še posebej ko vidiva, kako se po svetu še naprej spodbuja v različnih oblikah.

Mogoče to ni specifičen problem v sodobni arhitekturi, ki je niti ne vidiva kot fiksno kategorijo, temveč kot fragment v razvijajočem se toku družbenih potreb. Vzpodbuden se nama zdi rastoči trend, da je vedno več stavb, ki izražajo skrb za posameznike ali manjše stvari, in tudi takih, ki se ukvarjajo z notranjo koherenco, izražajo sebi lasten značaj in dostojanstvo.

Kaj vaju trenutno najbolj zanima v arhitekturi? Ali so to majhne vsakdanje strukture (kot je kurnik), urbani problemi, materialnost, trajnost, mobilnost, ali kaj povsem drugega?

Tako kot sodobne arhitekture ne vidiva kot specifične kategorije, svojih raziskovalnih zanimanj ne omejujeva na fiksne tipologije. Vstopne točke velikokrat najdeva v različnih problemih, iz katerih tvoriva logično verigo – rdečo nit, ki povezuje različne projekte. To velja tako za kurnik kot za katero koli drugo stavbo. Projektom ne vsiljujeva močnega avtorskega odtisa ali oblike, niti ne pričakujeva, da ima vsaka stavba enako veliko poslanstvo.

Seveda naju zanima tektonska avtonomija arhitekture v primerjavi s subjektivnim pristopom ustvarjanja; začasne strukture, zgrajene na nekonvencionalne načine, izboljšanje lokaliziranih urbanih problemov ter netradicionalne zahteve ruralne arhitekture v dobi digitalizacije – vendar so ta zanimanja ukoreninjena v instrumentalnosti ali fenomenologiji. V bistvu nama je bolj mar za stavbo kot celoto kot za njene posamezne dele, ter tudi za potrebe vseh, na katere stavba vpliva – bolj kot za najino lastno avtorstvo ali raziskovalni fokus.

Če bi lahko spremenila ali izboljšala eno stvar v današnji arhitekturni praksi, kaj bi ta bila?

Misliva, da se izzivi v arhitekturni praksi razlikujejo med različnimi državami in regijami. V regiji, kjer trenutno delujeva, sta objektivno navzoči dve na videz nasprotujoči si zahtevi – slepo sledenje kapitalu in arhitektura kot sredstvo ambicije – pogosto v okviru istega projekta. Ko obe sili obstajata hkrati, je to kot ožemanje mokre brisače: nasprotni si sili, ki se obračata v različni smeri, dajeta rezultat v popačenem oblikovanju. To ni problem, ki bi ga lahko hitro rešili, niti ni mogoče odgovornosti pripisati eni sami osebi. Povezan je z večjimi, a konkretnimi realnostmi, kot sta gospodarski razvoj in družbena percepcija. Vidiva, da se stvari počasi izboljšujejo, hkrati pa upava, da bova tudi sama del te spremembe.

Projekti

Postaja v gozdu
Pri projektu je predvidena izraba odprtih prostorov znotraj gozdnega parka za izgradnjo postaje za prevoz obiskovalcev. Ob upoštevanju potrebe po zmanjšanju ogljičnega odtisa v okoljsko občutljivih območjih ter omejitev, ki jih prinašajo pogoji gradnje v gorah, smo v zasnovi uporabili lahko jekleno konstrukcijo v kombinaciji z membranskim sistemom. To omogoča, da se večina elementov prefabricira v tovarni in nato prepelje na lokacijo za montažo.

Celostno gre pri paviljonu za prizadevanje zmanjšanja občutka posega objekta v naravno okolje ter za njegovo neopazno zlije z okolico. Zato je fokus na zmanjševanju dimenzij posameznih elementov za ublažitev njihove fizične navzočnosti. Z izkoriščanjem prednosti majhne teže membrane zasnova vključuje tudi kable, ki deloma nadomeščajo lahko jekleno konstrukcijo, s čimer se zmanjšajo dimenzije konzolnih previsov in ustvari lahkotnejši konstrukcijski sistem.

Stojnica – začasna struktura

Gre za stojnico, namenjeno tržnici, ki vsebuje elemente paviljona v kitajskem slogu, in je cela zgrajena iz jekla. Celotna streha je podprta zgolj z dvema sklopoma jeklenih stebrov. Za doseganje učinka konzolne strehe z napušči, tankimi kot papir, smo v konstrukcijski zasnovi strehe uporabili jeklene kable v kombinaciji z rebrastimi jeklenimi ploščami za prenos obtežitve.