Zgodovinar dr. Granda: Tukaj ne gre za vandalizem, temveč za politični protest

Za komentar v zvezi s postsocialističnim procesom odstranjevanja simbolov prejšnjega režima v državah nekdanjega Vzhodnega bloka smo se obrnili na zgodovinarja dr. Staneta Grando. Pojasnil nam je, da se je v Evropi uveljavilo, da se je ob menjavi oblasti (že v času rimske dobe) zamenjalo vsaj glave kipov, če že ne cele kipe. “To je žal ena tradicija, ki je zgodovinarji nismo veseli, ker mi imamo relikte preteklosti radi, ampak vendar tukaj ne gre za umetnost, ne gre za zgodovino, tukaj gre za politiko in ideologijo. Zato se je ob spremembah režima ali ob okupacijah rušilo spomenike,” je pojasnil.

Po njegovih besedah imamo iz Ljubljane primer spomenika kralja Aleksandra, ki je bil veličastno Dolinarjevo delo, ampak so ga Italijani porušili. “To je torej neka evropska kultura, da se ob spremembah režima oblastnike, zlasti če gre za diktatorske, odstrani. V nekaterih primerih celo kulturne delavce, zlasti pa vladarje.” Poudaril je, da imamo v Ljubljani pred sodiščem spomenik Franca Jožefa, na katerem so glavo odstranili in so gor postavili Franca Miklošiča. “Kulturna tradicija Evrope je takšna, če je komu všeč ali ne.”

Akademik in publicist dr. Stane Granda (Foto: Polona Avanzo)

Pri nas so simboli komunizma več ali manj ostali

“Po zlomu komunizma so povsod, kjer je resnično zmagala demokracija (Baltske države, Poljska, Ukrajina itd.), simbole komunizma porušili, odstranili, postavili v muzeje, pri nas pa so več ali manj ostali. Nekaj jih je šlo v muzejske zbirke, marsikje pa so še ulice ostale. Še danes imamo namreč v večini slovenskih mest Titove trge in podobno,” je pojasnil in dodal: “Kdor slavi Tita, zanika osamosvojitev, ker samostojna Slovenija je antiteza Titove Jugoslavije.”

Granda je prepričan, da se bo potrebno enkrat tudi v Sloveniji odločiti, “ali so za samostojno Slovenijo ali za kvazi Jugoslavijo v Sloveniji”. To meni, da je ključno vprašanje te zgodbe. “V tem kontekstu je potrebno tudi ocenjevati dogodek v Velenju. Tukaj ne gre za vandalizem, ampak gre za politični protest in se storilcu lahko sodi samo politično. Kajti če bi spomenik umaknili, se to ne bi zgodilo, tako pa seveda dobesedno izziva drugače misleče.” Po njegovo gre za ideološki boj, v slovenskem primeru gre pa še za priznavanje samostojne Slovenije ali pa za nostalgijo po Titovi Jugoslaviji. “Dodaten problem pa je seveda še to, da je Tito osebno kriv množičnega pomora Slovencev, blizu 20 tisoč, in kdor hvali Tita in se mu toži za njim, se pravzaprav strinja tudi s povojnimi poboji. Enkrat je potrebno te stvari postaviti na čisto in jasno. Dokler se to v Sloveniji ne bo zgodilo, smo neka pohabljena samostojna država.”

Kip Tita v Velenju (Foto: Bobo)

Gre za soočenje z resnično zgodovino

Na vprašanje, kako zelo je pomembno, da se je demokratična družba sposobna soočiti s preteklostjo, je pojasnil, “da je to samo znak, koliko je družba demokratična, demokracija v posameznih krajih močna”. Pravi, da je ponekod zelo močna, veliko pa je seveda odvisno od državne volje. Navedel je primer iz Češke, kjer so imeli po I. svetovni vojni ogromno spomenikov Jožefa II., pa so jih zamenjali in so dali gor Hansa Kudlicha, ki je bil osvoboditelj kmetov leta 1848. “Imamo različne prakse. Rešitev pa bi bila tudi, da bi zločinske spomenike pustili in spodaj dodali napis, ta in ta, ki je tukaj upodobljen, je kriv pomora 20 tisoč Slovencev. Ampak pri nas se tem ljudem še groba noče dati. To je en cel kompleks. Ne gre samo za spomenik, gre pravzaprav za soočenje z resnično zgodovino.” Eni so tega po njegovih besedah sposobni in so resnični demokrati, drugi pa so kvazidemokrati in držijo za totalitarizem in ga seveda poskušajo ohraniti vsaj na simbolni ravni. “Enkrat se je potrebno odkrito pomeniti, kaj je kultura in kaj ideologija.”