ZGODBE 103-letne Vide iz hrastniške Doma: “Takrat nismo razmišljali o zaslužku, šlo je samo za golo preživetje.”

6 hours ago 7

ARTICLE AD

Dom starejših Hrastnik je v februarju praznoval svojo 30. obletnico – leta 1995 se je iz preurejenega dijaškega doma razvil v sodobno ustanovo, kjer domuje 132 stanovalcev. Stavba je, glede na nove standarde in potrebe, vse bolj neprimerna za bivanje. Zato so v pripravi načrti za nov dom na Leši, ki naj bi letos le dočakali pričetek gradbenih del.

Jubilej ovekovečili z dogodkom

“Ob tem dogodku smo simbolično naredili tudi predstavitveni filmček, s katerim smo želeli prikazati življenje pri nas – predvsem to, da se življenje naših stanovalcev s preselitvijo v dom ne konča, ampak nadaljuje, samo na drugačen način. Zaposleni se trudimo, da vse vsi dobro počutijo in da jim polepšamo dneve.” Je o slavnostnem dogodku povedala Mateja Horvat Sotlar, vodja socialne službe v domu in dodala: “Proslava je bila mišljena kot zahvala stanovalcem in njihovim svojcem, saj se zavedamo, da eden brez drugega ne moremo.”

Najstarejša stanovalka 103-letna Vida

Ob tej posebni priložnosti smo se pogovarjali z najstarejšo prebivalko doma, Vido Herman, ki šteje častitljiva 103 leta in je z življenjem v domu zelo zadovoljna. Skoraj do 100. leta je živela sama, potem pa jo je huda pljučnica prikovala na posteljo in par mesecev je preživela v bolnišnici v Ljubljani. Od tam so jo premestili v hrastniški dom.

S solzami v očeh se spominja prvega večera v postelji, ko jo je izza zavese pozdravila sostanovalka: »Jaz sem Majda.« Pravi, da ji je to tako veliko pomenilo, da je težko opisati. Takoj se je pomirila in dobila občutek, da ima novo prijateljico.

Vida Herman je svoje otroštvo in mladost preživela pod fašistično oblastjo. Kot otrok iz Črnič pri Ajdovščini je morala hoditi v italijansko šolo, že pri 14 letih pa je postala varuška dveletni deklici v Novi Gorici. Denarja ni dobila, gospodarica je zaslužek pošiljala njenemu očetu, da je lahko z mamo naprej vzdrževal malo kmetijo. Kasneje je šla s trebuhom za kruhom v Rim, prav tako za varuško k drugi družini. Denar je vedno pošiljala domov, zase pa obdržala le nekaj žepnine.

»Takrat nismo razmišljali o zaslužku, šlo je samo za golo preživetje. Vseeno je bilo lepo. Gospodarica, sicer Slovenka, je bila do mene prijazna, rada pa sem se družila tudi s prijateljicami. Vsi smo cenili dobre odnose, še posebej zavedni Slovenci smo držali skupaj.«

Ko so Angleži pričeli bombardirati Rim, je bilo zelo hudo, se spominja. Želela se je vrniti domov, pri tem ji je pomagala gospodarica. Na domačih tleh je bila med vojno vseskozi aktivna in je sodelovala s partizani – predvsem je delovala kot kurirka. Tam je spoznala tudi moža Draga in rodili so se jima trije otroci.

»Moj mož Drago je bil zlat človek, zelo sva se imela rada, skupaj sva živela 60 let. To je bilo krasno življene, žal pa je že umrl. Če sem bila včasih kaj žalostna, me je vedno vzpodbujal, naj bom vesela, saj da se imamo vsi radi.«

Vida večkrat poudari, da je presrečna, da je tukaj, to je zdaj njen dom. Potoži, da slabo vidi in sliši, zato se večino časa zadržuje notri v spremstvu osebja, se pa veliko sprehaja po hodnikih ter klepeta s stanovalci. Nedelje pa so še toliko bolj posebne, ker takrat na obisk pride hčerka.

Za konec smo jo vprašali, kakšen nasvet bi dala mlajšim generacijam, ki danes začenjajo svojo življenjsko pot?

»Otroci naj se raje učijo čitati, kot da so ves čas na telefonu. Najbolj pomembna je družina in prijatelji ter mirno življenje. Če gre kaj narobe, se je treba takoj pomiriti in najti rešitev.«